Srebotnik stoji južno od Celja in je eden od štirih vrhov, visokih okoli 700 m. Gledano od Savinje se vrste: Grmada, Bavč, Srebotnik in Bojanski vrh. Sam vrh Srebotnika je priostren in na njem je prostora za nekaj več kot deset ljudi. Razgled z njega je najlepši takrat ko odpade listje.
Me smo se pripeljale z vlakom do Celja in nato šle peš skozi Osenco, pa mimo ribogojnice ter korakale vse doklej se nismo srečale z Barbarino potjo, ki pripelje iz Štor. Po tej poti smo šle do (severovzhodnega) odcepa za sam vrh. Od odcepa je bilo je strmo, da bolj skoraj ne bi moglo biti. Ampak Marjana je za menoj, ki sem šla prva, pobrala vse tiste jurčke, ki so na sliki. Tako smo prilezle na vrh, kjer smo se okrepčale in se po drugi (dobro zavarovani) poti spustile v smer juga. Ko smo prišle na gozdno cesto, smo zavile levo vse do križišča za Barbarino pot. Ta pot (ki so jo Štorjani uredili s pomočjo EU sredstev) nas je zelo navdušila in jo bomo še večkrat ponovili, kajti zelo je primerna tudi za druge cilje (Svetina, Celjska koča, Vipota, ...). Ko smo se žejne znašle v zaselku Pečovje pa smo bile deležne prijazne besede in hladne studenčnice. Gospa je ponujala še marsikaj drugega, ampak je bila vročina prehuda, da bi si upale kaj več. Tu je bil nekoč rudnik, ki so ga zaprli leta 1925. Po izgledu stavb smo kar zavohale, da je bil tu nekoč rudnik. Ko smo po 20 minutah prispele v Štore, pa so nas razočarale Slovenske železnice, oz smo se razočarale same, ker smo pozabile, da je sobota in so vlaki bolj redki. Se je pa hitro našel taksist in nas je za 1 € po osebi odpeljal v Celje. Če bi kdo kdaj rabil njegovo uslugo na celjskem koncu, vam zaupamo GSM številko: 031 46 46 46. Skratka, konec dober - vse dobro.
