Prusikov vozel na Hochfeilerju
Gremo na Hochfeiler. Neznano. Gora nekje tam na Tirolskem, na meji med Italijo in Avstrijo. 3510 m. Lahko dostopna, nenevarna, s čudovitim razgledom. Opisi prepričajo k odločitvi za odhod. Bilo je zarana zjutraj zadnjega julijskega dne, ko smo butali svoje rukzake v bunker avtobusa. Kar lepo število se nas je nabralo, ni bilo praznega sedeža. Pogreznili smo se vase, nemo gledali skozi okno, brzeč proti zahodu. Bilo je po dežju, vse je bilo mokro, oblaki so se pa trgali in vedeli smo, da se peljemo proti lepemu. Vremenu in doživetju. Karavanke, Beljak, Spittal, šele nekje okoli Lienza, se zdi, se je naredil dan. V tistem, ko smo zavijali proti Južni Tirolski nekako ni bilo logično, zakaj v to smer. Prestopimo mejo, ki to več ni, smer Bruneck, Brixen. Takrat že čisto čuječi občudujemo lepo pokrajino z vršaci, lepe, velike domačije, vse kot iz škatlice. Nikjer okoli njih odvečnega balasta. Pa rože, veliko rož. Občutek pa imaš, da si v Avstriji. Kajti vsi napisi so v nemščini, italijanščina se sramežljivo skriva pod njimi. Le tablice na avtomobilih govorijo, da smo v Italiji. Pa še te nekako plaho sprašujejo: „Saj lahko, ali ne?“. Dobro so se tile Tirolci postavili zase, za svoj rod, jezik. Administrativno je stvar navidezno rešena, samo ljudi s svojimi željami in ponosom se pa na ta način ne da.
Po Brixenu zavijemo nazaj proti severu, vozimo po lokalni cesti vzporedno z avtocesto za Brenner. Dolina se oži, cesta se vzpenja. Potem pa ne gre več. Prispeli smo. Vse okoli nas hribovje, večinoma poraslo s travo. Lepo je. Jutro je še sveže, nebo pa brez oblačka. Kar na hitro se preobujemo, poberemo svoje stvari in se v koloni odpravimo. Sprva po cesti in po dobre pol ure zavijemo na planinsko pot, ob gorskem potoku, potem više, na senožeti. Pot je mestoma kar blatna. Kolona se počasi trga. Nekateri nergajo. Kot vedno. Svet se odpira. Levo in desno od nas strma pobočja, ki se izgubljajo v grapi.
Tri ure in pol in smo v koči. Lepa, prostorna, čista. Na 2700 m. Tu počijemo, se okrepčamo. Se zdi, da klanec ni bog ve kaj, vendar utrujenost je že tu. Treba pa bo naprej. Cilj je še visoko. Nekateri se odločijo, da ne gredo naprej. Tudi prav. Takoj nad kočo so kar neke zajle in klini, ki se kar hitro končajo. Pot se valovito vzpenja, valovito, vendar vztrajno .Okolica se spreminja. Trave ni več, samo neki skrilavci se nam motajo pod nogami. Gora je v enem samem skrilastem kamenju, motno sive barve. Drugače je kot v Julijcih, ki so beli in je grušč. Kolona se zopet trga. Smo že kar visoko, srce tolče in v sapniku nekaj piska. Kar nekam pusta je bila tista siva, skrilasta pot, ki ji ni bilo videti konca. Končno smo le prilezli na greben, ki je še siv, z mokrim snegom med skalami. Sledimo grebenu, ki se postavi pokonci in čisto na koncu, vrhu, je križ. Naš križ. Do tja treba. Problem. Vse je v novozapadlem snegu. Prav na vrhu je opast, ki kot nekakšen val, prelomljen visi nad dolino. Do našega križa je pa le rob. No, stvar rešijo naši mladi alpinisti. Napeljejo nam vrv, pritrdijo na križ, fiksirajo na kline. Nekateri še vedno skeptični: „Bo to držalo, je vse skupaj varno?“ „ Brez skrbi, vse je povezano s Prusikovim vozlom!“ „ Dobro, saj temu vozlu itak zaupamo, samo kaj je s tem klinom, ki je na koncu vozla?“ „No, ja. Ta klin je pa res že slab!“ Smeh. Pa vseeno gremo. Z eno roko za vrv rinemo v tisto strmo špico, korak po korak, utrujeni, sopeč, do križa. Tam je prostora za pet šest ljudi. Vse je le ena bela špica, okoli nas pa gore, ki jim niti ne vemo imena. Prepoznamo le Marmolado ter Piz Boe. Potem počasi zlezemo dol, eden za drugim, utrujeni, potešeni, zadovoljni, zavedajoč se, da za nas, navadne pohodnike, planince, ni bilo to kar ena mala malica. Bilo je 3510 m s snegom, štrikom in Prusikovim vozlom. Hej, to pa je bilo nekaj. Se vidimo!
Miro Četrtič
(P.S.: 552 fotk so prispevali: Družina Poznič, Dejan Gošek, Edi Mirt, Miro Četrtič, Ana Bogovič, Albertina Županc, Boštjan Marjetič.
Turo so vodili: Boris Kerle, Boštjan Marjetič, Simon Poznič, Gregor Umek in Klemen Hlebec).
