Mimo Nebes na Nagnoj
Pravzaprav je Nagnoj samo eden izmed vrhov Kolovrata, gorskega grebena na desni strani Soče med Kobaridom in Tolminom. Prav tja smo se namenili, da ujamemo še zanje oktobrsko sonce, da se naužijemo lepot, ki jih Kolovrat prav radodarno ponuja. No, ja. Sonca ravno ni bilo v izobilju, zato razgled po krnskem pogorju ni bil tisti kičast, malce zamolkel bi rekel, pa vendarle, je bil.
Takole je to šlo. Petintrideset nas je bilo. Sami stari obrazi, stara garda. Kar nekaj tur, planinskih izletov, je letos že za nami. Spomladi sredogorje, poleti tazaresni hribi, za zaključek sezone, pa še malo predalpskega sveta. Torej, zopet na zahod. Kar malce zoprna in pusta je pot od Idrije proti Tolminu. Cestarji se nekaj trudijo s to Keltiko, vendar nič pametnega ne spravijo skupaj. Po vseh tistih levih in desnih ovinkih, se le pricigumitamo v Tolmin. Soča je v svoji pravi barvi, umirjena, elegantna. Pa, seveda. Kolovrat je tudi tu s svojim dolgim hrbtom, odet v žareči plašč. Sklenjeno je bilo, da nanj pristopimo z zahodne, livške strani. Do tam se tudi zapeljemo. Livek je zelo lepa vas, na sedlu med Kolovratom in Mrzlim vrhom. Vse je lepo urejeno, hiše z obnovljenimi fasadami, pridelek z njiv pospravljen, samo trop ovac se pase gori nad vasjo. Je kar visoko - 690 m. Izstopimo. Z ne prav obilnimi nahrbtniki se zapodimo proti Kuku, ki tudi je najvišji vrh Kolovrata (1243m). Malce po cesti, malce po senožetih , čez ograje, skozi grmovje in smo že nad vasjo. V Nebesih. Prav nič nismo pri volji, da bi si ogledovali apartmajsko naselje petih, šestih hiš. Nekako menimo, da ravno ne pašemo tam. Gremo naprej, po smučišču proti vrhu. Pravzaprav, včasih je bilo tu smučišče. Sedaj pa samo zarjaveli stebri dajo vedeti, da se je nekoč tu smučalo in pa klanec, ki je res tisti pravi, tisti, »ki oživlja žile in srce«. Je pa tudi edini na naši poti. Vrh Kuka nas pričaka z meglicami in s prav tenkim vetrcem, ki nič kaj dobro ne de našim razgretim telesom. Razgled z vrha smo vzeli takega, kot nam je bil ponujen. Matajur na zahodu se je nekaj v megle odeval, slovenska Benečija na jugu, je bila v nekem mrču, sever je pa bil tisti pravi, mogočen, z novim snegom po višinah. Prepoznavamo Kanin čisto v daljavi, malo bliže nam je Polovnik, Krasji vrh, greben Vršiča, Batognica, Mrzli vrh, Kobilja glava. Sredi tega pa Krn, pravi šef na tem področju. Malce pokomentiramo na temo lepot, na temo naših tur, kje vse da smo že bili, kam bo obvezno potrebno še it. En šnopček ali dva in gremo naprej proti vzhodu. Pot je lepa, travnata, vodi po grebenu čez Nagnoj(1193m), preko Trinškega vrha do vzpetine Na gradu (1115 m). Tam je tudi muzej na prostem, ki govori o časih, ko je tu tekla kri, o časih, ko je človek postal zver.
Dejansko nam cela pot govori o tej prvi vojni. Strelski jarki prepredajo greben, strojnična gnezda se že počasi sesedajo vase, trava in bukovje se trudita zabrisati sledove teh grozot. Zreš tam preko Soče, planina Sleme, Mrzli vrh, najbolj krvava gora na tem delu fronte. Bataljon za bataljonom je rinil proti vrhu. Vrh za vsako ceno, boji na nož, topništvo seka, mlada telesa za vedno ostanejo na temu razdrapanemu terenu. Branilci pa vrha ne dajo. Dandanes si nekako predstavljaš pozicije enih in drugih, premike enih in drugih, razumeš vojne karte. Ne moreš si pa tistega trušča, ne veš kaj pomeni »bobneči ogenj«, kot so ga imenovali vojaki , ki se je sproščal v času velikih ofenziv, ne razumeš kako je, ko treska vse okoli tebe, tebe pa silijo - „forza, forza, avanti Savoia!“ Vse to zaradi kupčkanja aristokratov za ozemlja, za njihovo pridobit, s patriotizmom našopani narod pa naj bi to izvedel.
Kmalu bo sto let od tistih časov. Narava si je že opomogla od grdih ran, Soča spokojno vijuga med tem hribovjem, meje, za katero so se dve leti ravsali, pa ni več. Za nas, pohodnike, izlet, ki ostane. Sproščujoč in podučejoč.
Miro Četrtič
