Jama Vrlovka in Mirna gora

Poln avtobus je v soboto 6.11.2010 brzel proti Gorjancem. „Prepih“ še ni delal, zato smo se ustavili šele v Metliki. Preštevilnim bifejem smo se srečno izognili in končno pristali v centru Metlike, kjer je bila krasna kava, zunaj pa Belokranjka Mojca, ki nam je prodala kar nekaj odličnih belokranjskih pogač in drugih dobrot.
Po prehodu državne meje pri Metliki, se pripeljemo v Jurovski Brod. Seveda ni bilo časa za postanek in za 'gablec' (malico). Sicer pa tu nudijo baje izvrstno lokalno specialiteto, t.i. slavonski čobanac. Mi nadaljujemo vožnjo dolvodno ob reki Kolpi do naselja Kamanje, ki je mala občina. Tu nas pričaka predsednik tamkajšnjega PD Kamanje, izstopimo in gremo peš cca 400 m, prečkamo železniško progo Karlovac-Metlika, ki je bila zgrajena leta 1910. Kaj kmalu se spustimo po strmi stezici in potem še po betonskih stopnicah navzdol proti reki Kolpi, katera nekaj metrov nad vodno gladino že tisočletja čuva vhod v podzemni zaklad - jamo Vrlovko. V njej se srečamo s halštatskimi in vučidolskimi zgodovinskimi najdbami in dokazi, ki segajo tudi 7000 let nazaj v zgodovino. Voden ogled te prelepe podzemne jame je z lokalnim vodnikom Krunoslavom zares enkratno in neponovljivo doživetje, še posebej, ker vodnik izvrstno govori slovensko. Ta podzemna jama si šele v zadnjih desetletjih nadeva turistični sloves lepe jame in se počasi toda vztrajno uvršča med vse bolj zanimive jame na Hrvaškem (vseh jam imajo nekaj okrog 20 000). Jama, ki jo speleologi in zgodovinarji še vedno dokaj raziskujejo, je imela skozi stoletja več različnih, tudi socialnih vlog. Tako slišimo marsikaj iz obdobja antike, pa iz srednjega veka vse do današnjih dni. PD Runolist iz Zagreba je leta 1927 izdatno delalo v jami in jo odprlo za javnost že leta 1928, ko so vanjo vstopili prvi turisti. Danes je 330 m dolga jama osvetljena in ima urejeno pohodniško stezo, ob kateri srečamo najrazličnejše kapnike (stalagmiti, stalaktiti, stebri, zavese idr. oblike zasiganih kamnin). Jamski prizori in pogledi so zares enkratni. Če samo pomislimo kaj vse je še skrito človeškim očem na tem planetu…

Ker ste me nekateri pohodniki spraševali o Ozlju in elektrarni pod Starim gradom, sem na spletno stran postavila 3 moje fotke iz leta 2009.
Citiram nekaj turističnega teksta: „Starodavni Ozalj, mestece na prehodu Kolpe iz hribovitega v ravninski tok, se je umestilo med gozdnate hribe in smaragdno zelenilo Kolpe. Nad njim še vedno lebdi duh zrinjsko-frankopanskega kulta, duh starodavnega izvora hrvaškega obstoja in samobitnosti; tu je ozračje bleščečega ozaljskega jezikovnega kulturnega kroga iz 17.stoletja.
„Da, duša pravi, tu je mesto sveto!“ je napisal Avgust Šenoa, ves navdihnjen in prevzet nad ponosnim Starim gradom, ki je simbol mesta in njegova priča zgodovinskega razvoja.
Stari grad spominja na viteška romantična gnezda, zgrajena visoko na čereh in na težko dostopnih vzpetinah, ki se zrcalijo in ogledujejo v Kolpi. Grad se prvič omenja leta 1244, je pa po vsej verjetnosti še starejši. Skozi dolga obdobja svoje zgodovine je menjaval tako lastnike kot stanovalce in ima kot nemi pričevalec marsikaj za povedati. Danes počasi pridobiva nekdanjo lepoto skozi prenovljeno zunanjo podobo in kustosinja vam pove veliko, če si v njenem spremstvu ogledate grad in Muzej.
Z grajske ploščadi je lep razgled na Kolpo in na hidroelektrarno Munjaro. Neobveščen popotnik ne bi nikoli pomislil, da se nekoliko niže ob Kolpi za čudovito fasado skriva stara hidroelektrarna, ena najstarejših hrvaških kopenskih HE, kjer je nekoč svoje izumiteljske sanje prav gotovo sanjal že Nikola Tesla. Ko jo gledamo z mostu, iznad spenjenega ozaljskega slapu, opazimo neo-renesančno palačo s kronsko nazobčanimi okraski in skladnimi arkadami, ki jo obkrožajo zelene smreke kot nemi stražarji. Zgrajena je bila leta 1907/1908; ima vgrajene 3 generatorje s skupno močjo 3,5 megavatov. S HEP se je možno dogovoriti za ogled.“ Konec citata.

Ker mi nismo bili namenjeni tja, ampak na Mirno goro preverit kaj dela zmaj, smo se seveda vrnili skozi Jurovski Brod nazaj v Slovenijo. Za tamkajšnje obmejne oblasti smo bili zelo atraktivni. Niso nas sicer nič pregledovali, pač pa precej spraševali o tej jami Vrlovki, ki si je seveda še niso utegnili ogledati, čeprav imajo do nje 2 km. Lepa reč, Postojnsko jamo in Škocjan pa so obiskali. Tudi fajn! Končno se le pripeljemo v vas Vrčice nad Sremičem. Izstopimo in se podamo peš na Mirno goro. Tja gor dobesedno priletimo v dobri uri in pol in skoraj prehitimo ostalih naših 6 planincev, ki jih je Bojan odpeljal v vas Planino, da so spoznavali drevesne vrste na gozdni učni planinski poti proti koči na Mirni gori. Takšna je bila naša novembrska tura. Kdor ni bil z nami, mu je lahko žal! Pa na svidenje drugič. (Marija Krušič)