Mangart je uspešno za nami. Čeprav je iz petka na soboto v Posavju in tudi na Senovem in v Krškem navsezgodaj zjutraj še zelo grmelo in deževalo, se nas je 60 udeležencev odpeljalo na Gorenjsko z dvema malima avtobusoma. Bolj ko smo se bližali italijanski meji, manj oblakov je bilo na nebu. Ko pa smo prispeli do Mangartske koče, pa je (sploh... in oh... ) sijalo najlepše sonce in razgledi so bili prečudoviti. Kam vse se je videlo! Jadransko morje se je lesketalo na jugu; pa gore in planine v Sloveniji, Avstriji in Italiji - vse kot na dlani. Ozračje oprano po hudem nalivu. Turo smo izpeljali tako: 5 udeležencev je imelo samovarovalne komplete in ti so splezali po slovenski smeri na vrh. Dobrih 10 se jih je podalo do Mangartskega sedla (2059 m visoko) in nato nazaj do koče, ostalih 47 junakov/junakinj s šoferjema vred pa smo v 2 urah osvojili 2678 m Visoki Mangart, in to ravno v trenutku, ko je nanj priplezalo naših 5 junakov.
Vrnili smo se srečni, zadovoljni in polni energije in želja, da v kratkem osvojimo še Stol in se razgledamo po našem drugem nadaljevanju soške fronte.
