Zmrznjen sendvič na Snežniku
Po vseh križih in težavah z letošnjimi planinskimi izleti, smo se na koncu sezone le našli. Ni bilo več izgovorov na slabo vreme, ob nujnih opravilih se je končno našel čas tudi zase. Tudi cilj je bil kar mikaven. Snežnik. Hrib tam doli proti jugu, viden tudi z Bohorja, pa tudi niže, zato to ni tako daleč, smo si mislili. Ni bilo ravno tako. Kot rečeno. Zbrali smo se v polnem številu, za tisti mali avtobus sicer, pa vendarle. Stara klapa, izkušeni planinci. Mladcev kakor to ne zanima. Škoda. Točni kot vedno, se odpeljemo v siv, novembrski dan. Večina dremucka na ozkih, neudobnih sedežih, le oni na »galeriji«(ne vsi), že živahno komentirajo, z opazkami spodbujajo one v »parterju«. Se pa ne dajo. Nemo zrejo skozi okno, v barve, ki letijo mimo. Znana cesta, znana pokrajina, pa vedno se kaj novega najde. Narava v svojem preoblačenju ima vedno kaj pokazat. Tu in tam se le slišijo mrmrajoči glasovi: se zdi, kot bi molili. Do Loma je tako. Čas je za čaj, kofe, kakšen krofek, pa tudi WC. Na polico poležen krožniček, žvenketajo kovanci: za tiste z malo daljšim ( menda obuvalom), ja treba dati dva eura, tisti z malo krajšim, samo petdeset centov. Da, krožnik je bil, v glavnem, poln kovancev po dva eura-hehe.
Postojna nas je pričakala v soncu. Sivina, nizka oblačnost ostajata zadaj, na planoti Javornikov, Trnovskega gozda. Travniki so bili sivi od mraza, luže po poteh so dajale leden odsev. Vasi so drugačne, značilne hiše brez napuščev stisnjene na kup, ni več kričečih fasad.
Na Sviščake pridemo, ko je sonce že kar visoko. Hišice, v stilu« Janka in Metke«, razmetane med smrečjem imajo okna zaprta s polknami. Zdi se, kot da spijo. Nikjer nikogar. Nikjer nikogar tudi v planinskem domu. Zaradi dopusta zaprto. Nič čajčka, nič kofetka. No, tudi koča na vrhu je zaprta. To zvemo šele tam na parkir placu, ko z rukzaki na hrbtu nestrpno čakamo, da se zapodimo v hrib. Malce pisano smo pogledali, a smo vseeno šli. Sprva v gruči, potem v koloni, ki se skozi porjavel gozd trga. Tu in tam je videti bele zaplate ivja, ki je poleglo po tleh. Ravno toliko, da naredi eno sproščenost, mirnost. V dveh urcah smo na vrhu. Lepo je. Sonce, vidi se daleč naokoli. Ni najbolj čisto, pa vendarle: Kvarner, Nanos, Triglav, proti severu neko hribovje, ki ga nekako ne moremo z imenom določit. Je pa tudi veter. Mrzel. Vleče tam od Učke. Ja, potrebne so kape, rokavice, kapuce. Koča seveda zaprta. Nekateri bi radi pomalicali. Pač, šika se, ko prideš na vrh, malicaš in pika. Iščejo zavetje med skalami zadaj za kočo, zdrknejo v neko čumnato ob koči, stojijo tesno eden za drugim, ter malicajo. Bertl je ostal zunaj. Za eno skalo drži v roki lepo filan sendvič in se priduša: »Klinc, saj ga ne morem grist, saj mi je sendvič zmrznil, kar led leti stran« in se reži na vsa usta.
Tako je to bilo na vrhu Snežnika, ko smo kot nekakšni pingvini skakljali okoli koče.. Kakšne četrt ure, potem nazaj v dolino. Malce se razgledamo, poslikamo in že hitimo nazaj v zavetje gozda. Kljub temu, da smo ostali brez čajčka, šnopčka in jote se je v skupini slišalo: »Lepo je bilo«!
Miro Četrtič
