Rekli so, da bi šli po dolini Glinščice. Ni mi bilo jasno, kje bi naj to bilo. O eni Glinščici se mi je nekaj svitalo, da je pri Ljubljani, izvira pod Toškim čelom in ob obilnem dežju povzroča sitnosti. Da pa bi bila tam neka dolina vredna ogleda, to pa ne. V vabilu se je še zapisalo nekaj o Goriško-Notranjskem-Snežniškem hribovju...upsss. Šele po iskanju po atlasu sem prišel na čisto, da je to vendar pri Trstu in da tisto ni nobeno Goriško-Notranjsko hribovje, temveč je to Kras. Še vedno. Glinščica je pa rečica, ki izvira pri Klancu pri Kozini in se izliva v Tržaški zaliv. Dolga je samo dvanajst kilometrov, ki je na svoji poti slikovito oblikovala kraški svet. So pa ljudje s pridom izkoriščali to vodno silo in na njej postavljali mline. Danes jih ni več. Samo razvaline pričajo o tem. Pa smo šli. Dvajset ali nekaj takega. Mali avtobus. Avtocesto zapustimo pri Kozini, skozi Bazovico v dolino proti Trstu. V vasi Boljunec nas osem izstopi. Ostali gredo nazaj, pod kraški rob. Gredo plezat. Ferata. Ni mi se dalo v to verzijo. Tudi nisem bil prepričan, če mi je dolgi zimski spanec pustil dovolj moči, da bi zmogel tisto lazenje po strmi ferati.
Kot povedano. Osem se nas je odločilo, da si v miru in lagodno ogledamo dolino. Skozi Boljunec se napotimo proti Gornjemu Koncu. Po deseti minutah že kar planinska koča-Premuda. Zaprto. Odprejo šele čez eno uro. Ne čakamo. Gremo in že so markacije, table, pot je široka, kamnita, soteska se že vidi. Tik ob poti so vidni ostanki starorimskega akvadukta. Iz tega hribovja so v tistih časih speljali vodo vse do Trsta. Pot le počasi leze navkreber. Le do cerkvice Marija na Pečeh, smo malce zagrizli v kolena. Sama cerkev nič posebnega, posebna je le lokacija. Kot nekakšen krokar čepi na eni skali. Ima pa svojo zgodovino. Legenda pravi, da jo je dal postaviti Karel Veliki z namenom, da bi bil to njegov kraj zadnjega počitka. Prvi zapiski o njej sami pa imajo letnico 1330. Je tudi božja pot. Veliki grešniki naj bi za pokoro bosi morali iz mesta do te cerkve. Po kamenju dvanajst kilometrov
Od cerkve vodi markirana pot na vrh hriba, ki nudi, baje, lep razgled na morje, Trst. Mi se za to varianto nismo odločili. Spustili smo se nazaj na prvotno pot in sledili oznakam za Botač. Občudujemo slap Supet, ki v štiridesetmetrskem padcu izginja v globel. Botač je gruča hiš stisnjeni v grapi tik ob vodi. Človek se sprašuje, kaj je ljudi gnalo, da so šli živet tja v tisto grapo. Danes ni tam nič. Razen gostilne. Osebje prijetno, govorijo po naše. Malce naprej je meja, meja ki to več ni. O desnem bregu Glinščice se vračamo. Nekaj časa po cesti Botač-Hrvati, eno etažo višje do kolesarko sprehajalne poti. Dejansko je to opuščena trasa železniške proge Kozina-Trst. Železnica sama je bila odprta leta 1887 z namenom, da bi oživili tovorni promet. So pa to novost s pridom uporabljali kmetje, ki so vozili svoje pridelke v Trst. Progo so leta 1958 ukinili. Danes pa po njej uživajo ljubitelji narave. Mi smo tudi.
Povzpeli smo še do Razgledišča pri Jezeru. Pogled po dolini, v daljavi morje, Trst. Malce je mrčasto, sonca ni, pa vseeno uživamo. Nekaj fotk in v dolino proti Boljuncu. Ustavimo se še na Razgledišču pri Zabrežcu, da še iz tiste perspektive pogledamo po dolini, hiše Gornjega Konca so čisto pod nami. Sam spust v dolino je dokaj strm in kamnit. Pa zmoremo. Smo vajeni tudi kaj hujšega. Nič. Kakšne štiri ure smo rabili, da smo prehodili to dolino. Bilo je prijetno, nekako pomirjajoče je vsa tista okolica delovala na nas. Kako so se imali tisti iz ferate pa ne vem. Nič kaj se niso hvalili. Verjamem, da ni bilo lahko...
Kam pa prihodnjič?
