Čemšeniška planina

Uredil: Omerzu Damjan, 12 fotografij
Datum: 07.01.2017

Ni bilo pretirano navdušenega odziva na vabilo, da bi šli na Čemšeniško planino. To soboto. Ma, je mrzlo, veliko snega, nekaj me po grlu žgačka…so bili verjetno izgovori…Prišli smo pa trije. Ne trideset, ampak trije. Boštjan, Fani, Miro, zastopniki vsak svoje generacije, pač! Tudi dobro. Bilo je pasje mrzlo jutro, ko se vozimo za Savo, mimo Radeč, Hrastnika, skozi Trbovlje. Vedno imam čuden filing v Trbovljah. Nekam čudna mešanica stavb se tam prepleta. Stare rudarske kolonije z obveznimi barakami za kuln in drva, ter nekakšne stolpnice (saj tistim kockam iz betona tako pravijo, kajne?), ki v tisti ozki grapi silijo kvišku. Ne vem. Je pa z ugasnitvijo rudnika, ugasnilo veliko. Na koncu Trbovelj zavijemo v hrib in kar ni konca serpentinaste ceste. Planinski dom na Vrheh. Tu se vožnja konča. Dom je zaprt. Samo en črn avto premražen čemi na parkirišču, ni žive duše, nobenega glasu. Še vrane ne vreščijo. Mi pa na pot. Se zdi, da ni tako mraz, kot je dolini. Pokrajina je idilična, zasnežena, hoja po snegu je prav prijetna, ni tisto (dva koraka naprej , enega nazaj), ko rineš v breg. Domačija Gunet. Nikogar. Še psa, ki si ga nekako pričakoval, da se bo izza vogala zapodil vate, ne. Za to domačijo se svet odpre. Savinjska dolina je na dlani, Pohorje, Golte, Peca. Ja, tudi Šoštanj. Pravzaprav, velik gobast dim govori kje je. Meglice, ki so proti jugu modrikaste, so tu rumenkaste. Butajo v hribovje Pohorja, nato se razlezejo po Savinjski, proti Celju…Od tega razgledišča pot zavije strmo v gozd. Snega je več, grčave bukve molčijo, oddajajo pa neko energijo…Črni vrh (1204m), je najvišja toča planine. Od tod se gre samo po grebenu, svet se odpira proti jugu. Kum, lisca, Bohor, Gorjanci, malo bolj desno tudi Snežnik. Lepo je! Po dveh urah pridemo do koče na Čemšeniški planini. Prijetna, z obvezno krušno pečjo, ki s svojo toploto govori zgodbe o zimi, s prijaznim osebjem, ki postreže z okusnimi jedmi in čajem, ki ni bil tisti »sa na avtomat«! Vračamo se po isti poti, dovolimo si več postankov za občudovanje okolice, detajlov…Bili smo trije, dobro smo se ujeli, tisti, ki so ostali doma jim je lahko žal.

Miro Četrtič

1 113
© Miro Četrtič
2 118
© Miro Četrtič
3 116
© Miro Četrtič
4 122
© Miro Četrtič
5 115
© Miro Četrtič
6 112
© Miro Četrtič
7 112
© Miro Četrtič
8 111
© Miro Četrtič
9 111
© Miro Četrtič
10 105
© Miro Četrtič
11 111
© Miro Četrtič
12 105
© Miro Četrtič