Jerebica ali meter sonca
"Stopite še malo naprej. Tudi mi hočemo na sonce", so se oglašali nekateri v koloni dvajseterice, ko so nekje tam pod Krivim robom čakali, da se vse skupaj premakne. Prav zoprno je vleklo doli od Jezerske doline, oni bolj zadaj pa prepoteni z nejevoljo zrejo na one, ki spredaj stojijo na soncu. "Dobro, dobro, že gremo, vendar je tu samo za meter sonca" je bil odgovor in že so izginili za robom v strm žleb.
Nekako tako je bilo na našem hribolazenju po Jerebici. Nekoč je nekdo dejal, da ko se odpravljaš v planine, pojdi v slabem vremenu od hiše. S skepso razmišljaš o tej trditvi, ko ponoči poslušaš, kako lije, pa zjutraj, ko se pakiramo v avtobus, tudi ni veliko bolje. Temačno je bilo z nevihtnimi oblaki. Dobra dvajseterica nas je potem z optimizmom odbrzela proti Gorenjski - cilj Jerebica. Že od Kranja naprej so se megle že redčile, na Jesenicah pa se že kaže nebo v modrini. Bomba! Kranjska Gora, Rateče, proti Trbižu... Pri Fužinah zavijemo levo v hrib. Belopeška jezera. Spodnje in zgornje. Vsujemo se iz avtobusa. Fotoaparati šklocajo, iščejo motive. Jezero modro, mirno in Mangart ima v njem svojo podobo. Sprehodimo se še do zgornjega jezera. Zdi se, kot v velikem amfiteatru. Vse okoli stene. Mangart, Poldnik, Bukovnik, Huda škrbina, Vevnica, čisto na levi Ponce. Tja se tudi zapodimo. Ne čisto na vrh, samo do koče Luigija Zacchija, ki je na višini 1380m, pod Veliko Ponco. Pot je mestoma kar zoprna, kajti voda dere iz skalovij, hudourniki so polni peneče se vode. Pri koči pa je prijetno, vse tiste stene so nam še bolj na dlani. Vračamo se okoli po cesti. Prijeten sprehod, nekakšno ogrevanje za pohod, ki bo naslednji dan.
V avtobus, skozi Trbiž, Rabelj, preko Predela v Log in v Možnico. Bilo je že krepko popoldan, ko s polnimi rukzaki rinemo po gozdni poti nekam gor v kot in skoraj butnemo v nekaj, kar tam nismo pričakovali. Karavla. Bivša. Sedaj se gredo turizem. Vse skupaj ždi sredi jase, pod ostenjem 2125 visoke Jerebice. Stavba je kockaste oblike v dveh nadstropjih in dvema stražnima stolpoma na dveh vogalih. Vse to je še iz časov, ko so nam govorili, naj bomo rajši doma, pa tudi onim preko niso dovolili, da bi prišli na obisk. Lepo po cesti prosim, ne čez podrte bukve. No, tu smo prenočili. Sprejem je bil prijazen, jota okusna in dovolj jo je bilo- še za zajtrk. Preden smo se porazgubili po sobah, smo se dolgo v večer zadržali zunaj ob klepetu, pivu in vedno dobrodošlih vicih, ter pričakovali polno luno, da se je skobacala izza Svinjaka.
Jutro. Kot umito nebo z izrazito bleščečimi zvezdami in luno, ki se je že spuščala proti robu Kanina. Sliši se samo šumenje Možnice v grapi. Popolnoma se zdani, ko molče stopamo skozi bukovje po dolini Možnice. Pot se le nalahko vzpenja, potem pa nekako brez pravega prehoda gor in še gor, pa že kar v zajle. Zasopemo. V vsem tistem zaslišimo glasen pok, da kar zdrznemo. Nekdo je streljal tam nekje pod Policami, nasproti nam. Kako blizu sta si vsa ta idila in pa realnost. Kosovel: "Strel v tišino, droben curek krvi in brinovka obleži, obleži."
Po vsem tistem le prigrizemo ven iz bukovja in po poteh polnih grušča, na vrh Jezerskega sedla (1720 m). Pot zavije na italijansko stran. Piha. Mestoma je spolzko, tudi zrnati sneg je še ponekod. Tako kar nekaj časa, ko ugledamo vrh. Saj bo! Ne, ne bo! Pot se obrne navzdol, pa okoli, pa zopet navzgor. Mimo našega vrha. Tako kar nekajkrat, ko se izza nekega roba le pokaže. Vsa v soncu. Potem vrh. Dobre štiri ure. Dobri smo, ugotavljamo. Zmečemo rukzake v travo. Sedemo in samo gledamo. Pravzaprav se obračamo kot vrtavke okoli sebe. Prav pred nami Mangart in Jalovec razkazujeta svojo mogočnost, pa Loške stene; tam na vzhodu Krn gospodari nad svojo skupino. Tu pred nosom sta Rombon in Kanin, proti zahodu je skupina Špikov, Špic, ki so zbrani okoli Viša in Montaža (ki je tudi Poliški Špik). Tam naprej v daljavi Dolomiti. Morje? Da, tudi morje je videti proti jugu. Mi pa sedimo tam na vrhu polnem sonca. Uživamo popolnoma sproščeni. Tukaj ni samo en meter sonca. Sonca je dovolj. Zunaj in znotraj nas.
Kasneje, doli v dolini, ko je avtobus zavil v dolino Soče, smo rahlo utrujeni zrli v vršace, ki smo jih zapuščali in ugotavljali, da smo zmagali na celi črti. Do naslednjih izzivov.
Miro Četrtič
