Jerebica

Uredil: Krušič Marija, 48 fotografij
Obdobje: 05.09.2009 - 06.09.2009

Jerebica ali meter sonca

"Stopite še malo naprej. Tudi mi hočemo na sonce", so se oglašali nekateri v koloni dvajseterice, ko so nekje tam pod Krivim robom čakali, da se vse skupaj premakne. Prav zoprno je vleklo doli od Jezerske doline, oni bolj zadaj pa prepoteni z nejevoljo zrejo na one, ki spredaj stojijo na soncu. "Dobro, dobro, že gremo, vendar je tu samo za meter sonca" je bil odgovor in že so izginili za robom v strm žleb.
Nekako tako je bilo na našem hribolazenju po Jerebici. Nekoč je nekdo dejal, da ko se odpravljaš v planine, pojdi v slabem vremenu od hiše. S skepso razmišljaš o tej trditvi, ko ponoči poslušaš, kako lije, pa zjutraj, ko se pakiramo v avtobus, tudi ni veliko bolje. Temačno je bilo z nevihtnimi oblaki. Dobra dvajseterica nas je potem z optimizmom odbrzela proti Gorenjski - cilj Jerebica. Že od Kranja naprej so se megle že redčile, na Jesenicah pa se že kaže nebo v modrini. Bomba! Kranjska Gora, Rateče, proti Trbižu... Pri Fužinah zavijemo levo v hrib. Belopeška jezera. Spodnje in zgornje. Vsujemo se iz avtobusa. Fotoaparati šklocajo, iščejo motive. Jezero modro, mirno in Mangart ima v njem svojo podobo. Sprehodimo se še do zgornjega jezera. Zdi se, kot v velikem amfiteatru. Vse okoli stene. Mangart, Poldnik, Bukovnik, Huda škrbina, Vevnica, čisto na levi Ponce. Tja se tudi zapodimo. Ne čisto na vrh, samo do koče Luigija Zacchija, ki je na višini 1380m, pod Veliko Ponco. Pot je mestoma kar zoprna, kajti voda dere iz skalovij, hudourniki so polni peneče se vode. Pri koči pa je prijetno, vse tiste stene so nam še bolj na dlani. Vračamo se okoli po cesti. Prijeten sprehod, nekakšno ogrevanje za pohod, ki bo naslednji dan.
V avtobus, skozi Trbiž, Rabelj, preko Predela v Log in v Možnico. Bilo je že krepko popoldan, ko s polnimi rukzaki rinemo po gozdni poti nekam gor v kot in skoraj butnemo v nekaj, kar tam nismo pričakovali. Karavla. Bivša. Sedaj se gredo turizem. Vse skupaj ždi sredi jase, pod ostenjem 2125 visoke Jerebice. Stavba je kockaste oblike v dveh nadstropjih in dvema stražnima stolpoma na dveh vogalih. Vse to je še iz časov, ko so nam govorili, naj bomo rajši doma, pa tudi onim preko niso dovolili, da bi prišli na obisk. Lepo po cesti prosim, ne čez podrte bukve. No, tu smo prenočili. Sprejem je bil prijazen, jota okusna in dovolj jo je bilo- še za zajtrk. Preden smo se porazgubili po sobah, smo se dolgo v večer zadržali zunaj ob klepetu, pivu in vedno dobrodošlih vicih, ter pričakovali polno luno, da se je skobacala izza Svinjaka.
Jutro. Kot umito nebo z izrazito bleščečimi zvezdami in luno, ki se je že spuščala proti robu Kanina. Sliši se samo šumenje Možnice v grapi. Popolnoma se zdani, ko molče stopamo skozi bukovje po dolini Možnice. Pot se le nalahko vzpenja, potem pa nekako brez pravega prehoda gor in še gor, pa že kar v zajle. Zasopemo. V vsem tistem zaslišimo glasen pok, da kar zdrznemo. Nekdo je streljal tam nekje pod Policami, nasproti nam. Kako blizu sta si vsa ta idila in pa realnost. Kosovel: "Strel v tišino, droben curek krvi in brinovka obleži, obleži."
Po vsem tistem le prigrizemo ven iz bukovja in po poteh polnih grušča, na vrh Jezerskega sedla (1720 m). Pot zavije na italijansko stran. Piha. Mestoma je spolzko, tudi zrnati sneg je še ponekod. Tako kar nekaj časa, ko ugledamo vrh. Saj bo! Ne, ne bo! Pot se obrne navzdol, pa okoli, pa zopet navzgor. Mimo našega vrha. Tako kar nekajkrat, ko se izza nekega roba le pokaže. Vsa v soncu. Potem vrh. Dobre štiri ure. Dobri smo, ugotavljamo. Zmečemo rukzake v travo. Sedemo in samo gledamo. Pravzaprav se obračamo kot vrtavke okoli sebe. Prav pred nami Mangart in Jalovec razkazujeta svojo mogočnost, pa Loške stene; tam na vzhodu Krn gospodari nad svojo skupino. Tu pred nosom sta Rombon in Kanin, proti zahodu je skupina Špikov, Špic, ki so zbrani okoli Viša in Montaža (ki je tudi Poliški Špik). Tam naprej v daljavi Dolomiti. Morje? Da, tudi morje je videti proti jugu. Mi pa sedimo tam na vrhu polnem sonca. Uživamo popolnoma sproščeni. Tukaj ni samo en meter sonca. Sonca je dovolj. Zunaj in znotraj nas.
Kasneje, doli v dolini, ko je avtobus zavil v dolino Soče, smo rahlo utrujeni zrli v vršace, ki smo jih zapuščali in ugotavljali, da smo zmagali na celi črti. Do naslednjih izzivov.

Miro Četrtič

1 354
Sobota zjutraj - dež je ponehal, oblaki so odstrli zavese in zagledali smo pobeljene vrhove - prvi letošnji sneg
© S.K.
2 461
Bilo nam je tako lepo, da smo se kar naprej tiščali skupaj - ena od gasilskih - ob spodnjem Belopeškem jezeru
© S.K.
3 394
Njegova lepota - Mangart se ogleduje v jezeru
© K.I.
4 407
Preden bo listje dokončno odpadlo, se je treba še pogledati v zrcalu jezera
© K.I.
5 411
Zgornje Belopeško jezero po hudi nevihtni noči. Ko se bo voda pretočila čez 9 kamnov bo spet bistra
© K.I.
6 390
Tole je tudi posledica deževja prejšnje noči in čez to vodo pelje naša pot.
© S.K.
7 384
Kako priti čez vodo suh in žejen, to je zdaj vprašanje
© S.K.
8 387
Navkljub neštetim potočkom, smo prišli do zavetišča Luigi Zacchi relativno suhi.
© K.I.
9 384
Toplina zavetišča nas je pogrela, v dolino smo se raje vračali po makadamski cesti
© K.I.
10 380
Novi most na cesti čez Predil
© S.K.
11 384
Če je to desnoJerebica, potem ga bomo jutri nasrkali do tja gor
© K.I.
12 387
Bilo je že pozno popoldne, ko smo prispeli do koče v Možnici
© S.K.
13 387
Sonce se je poslavljalo in se je zelo hitro skrilo za bližnje vrhove
© S.K.
14 381
Še pogled od zadaj na severno steno Rombona
© S.K.
15 402
Ali vohate kako mamljivo diši jota, ki nam jo je skuhal oskrbnik Janko ...
© S.K.
16 371
V Možnici se prebuja jutro, naš Bertl pa že poje na pragu ... dekle je na pragu stala, svetle zvezde preštevala ...
© S.K.
17 446
Še ena gasilska pred odhodom na Jerebico
© S.K.
18 386
Dlje ko smo hodili, bolj je postajalo strmo ...
© S.K.
19 387
... in Jerebica nas je preizkušala, da bi ji nadeli drugo ime
© S.K.
20 367
Najstarejši in najmlajša udeleženka pohoda
© S.K.
21 374
Na vrhu je bil tak razgled, da smo skoraj pozabili malicati.
© S.K.
22 396
Pogled na Kaninsko pogorje
© S.K.
23 371
Tam je Viš s Špiki, čisto zadaj se odkriva vrh Montaža
© S.K.
24 380
Rabeljsko jezero in mestece Rabelj
© S.K.
25 372
Dolina Koritnice, levo Mangart, desno Jalovec
© S.K.
26 429
Rombon
© S.K.
27 363
Le kaj vse se vidi naokrog ...
© S.K.
28 422
Nemogoče, da smo mi tam doli nocoj spali ...
© S.K.
29 401
Nekdanja karavla v Možnici sedaj nudi toplo zavetišče marsikateremu planincu
© S.K.
30 388
Posvet ob robu
© S.K.
31 372
Še en pogled na Mangart in Jalovec
© S.K.
32 402
Daj mi slikaj te Rabeljske rogljiče ali špice
© S.K.
33 405
Gasilska na vrhu je obvezna
© S.K.
34 413
Pa še enkrat, da bo bolj držalo
© S.K.
35 389
... še pogled nazaj, Sonja
© K.I.
36 357
... in krenili smo v dolino
© S.K.
37 363
... oh, kako bo dolga, dolga pot
© S.K.
38 363
čeprav je bil ta navzdol, mestoma tudi navzgor
© S.K.
39 355
... na najbolj tesnem mestu smo srečali 3 planince iz Komna
© S.K.
40 379
... dodobra smo potipali letošnji prvi, sicer zrnati sneg
© S.K.
41 372
Pri koči smo še pomalicali in se počasi odpravili k avtobusu
© S.K.
42 337
Po povratku so pogledi navzgor bolj jasni, čeprav nam ni bilo najbolj jasno kateri vrh je najvišji
© S.K.
43 383
Če je bodeča neža odprta, bo lepo vreme. To drži.
© S.K.
44 354
... od tu naprej kasneje pripete slike ...
© S.K.
45 346
Pogled z zadnjega konca kolone je tak kot v politiki ... same riti
© S.K.
46 367
Midva sva že zmagala
© S.K.
47 362
Povratek v dolino je trajal 2 uri in pol s krajšimi postanki
© S.K.
48 367
Kdor gre gor, mora iti tudi dol.
© S.K.