Snežnik

Uredil: Kostevc Sonja, 34 fotografij
Datum: 17.11.2012

                                                       

Zmrznjen sendvič na Snežniku

 

Po vseh križih in težavah z letošnjimi planinskimi izleti, smo se na koncu sezone le našli. Ni bilo več izgovorov na slabo vreme, ob nujnih opravilih se je končno našel čas tudi zase. Tudi cilj je bil kar mikaven. Snežnik. Hrib tam doli proti jugu, viden tudi z Bohorja, pa tudi niže, zato to ni tako daleč, smo si mislili. Ni bilo ravno tako. Kot rečeno. Zbrali smo se v polnem številu, za tisti mali avtobus sicer, pa vendarle. Stara klapa, izkušeni planinci. Mladcev kakor to ne zanima. Škoda. Točni kot vedno, se odpeljemo v siv, novembrski dan. Večina dremucka na ozkih, neudobnih sedežih, le oni na »galeriji«(ne vsi), že živahno komentirajo, z opazkami spodbujajo one v »parterju«. Se pa ne dajo. Nemo zrejo skozi okno, v barve, ki letijo mimo. Znana cesta, znana pokrajina, pa vedno se kaj novega najde. Narava v svojem preoblačenju ima vedno kaj pokazat. Tu in tam se le slišijo mrmrajoči glasovi: se zdi, kot bi molili. Do Loma je tako. Čas je za čaj, kofe, kakšen krofek, pa tudi WC. Na polico poležen krožniček, žvenketajo kovanci: za tiste z malo daljšim ( menda obuvalom), ja treba dati dva eura, tisti z malo krajšim, samo petdeset centov. Da, krožnik je bil, v glavnem, poln kovancev po dva eura-hehe.

Postojna nas je pričakala v soncu. Sivina, nizka oblačnost ostajata zadaj, na planoti Javornikov, Trnovskega gozda. Travniki so bili sivi od mraza, luže po poteh so dajale leden odsev. Vasi so drugačne, značilne hiše brez  napuščev stisnjene na kup, ni več kričečih fasad.

Na Sviščake pridemo, ko je sonce že kar visoko. Hišice, v stilu« Janka in Metke«, razmetane med smrečjem imajo okna zaprta s polknami. Zdi se, kot da spijo. Nikjer nikogar. Nikjer nikogar tudi v planinskem domu. Zaradi dopusta zaprto. Nič čajčka, nič kofetka. No, tudi koča na vrhu je zaprta. To zvemo šele tam na parkir placu, ko z rukzaki na hrbtu nestrpno čakamo, da se zapodimo v hrib. Malce pisano smo pogledali, a smo vseeno šli. Sprva v gruči, potem v koloni, ki se skozi porjavel gozd trga. Tu in tam je videti bele zaplate ivja, ki je poleglo po tleh. Ravno toliko, da naredi eno sproščenost, mirnost. V dveh urcah smo na vrhu. Lepo je. Sonce, vidi se daleč naokoli. Ni najbolj čisto, pa vendarle: Kvarner, Nanos, Triglav, proti severu neko hribovje, ki ga nekako ne moremo z imenom določit. Je pa tudi veter. Mrzel. Vleče tam od Učke. Ja, potrebne so kape, rokavice, kapuce. Koča seveda zaprta. Nekateri bi radi pomalicali. Pač, šika se, ko prideš na vrh, malicaš in pika. Iščejo zavetje med skalami zadaj za kočo, zdrknejo v neko čumnato ob koči, stojijo tesno eden za drugim, ter malicajo. Bertl je ostal zunaj. Za eno skalo drži v roki lepo filan sendvič in se priduša: »Klinc, saj ga ne morem grist, saj mi je sendvič zmrznil, kar led leti stran« in se reži na vsa usta.

Tako je to bilo na vrhu Snežnika, ko smo kot nekakšni pingvini skakljali okoli koče.. Kakšne četrt ure, potem nazaj v dolino. Malce se razgledamo, poslikamo in že hitimo nazaj v zavetje gozda. Kljub temu, da smo ostali brez čajčka, šnopčka in jote se je v skupini slišalo: »Lepo je bilo«!

 

Miro Četrtič

1 180
© Miro Četrtič
2 167
© Miro Četrtič
3 158
© Miro Četrtič
4 173
© Miro Četrtič
5 162
© Miro Četrtič
6 159
© Miro Četrtič
7 169
© Miro Četrtič
8 168
© Miro Četrtič
9 155
© Miro Četrtič
10 157
© Miro Četrtič
11 167
© Miro Četrtič
12 166
© Miro Četrtič
13 163
© Miro Četrtič
14 166
© Miro Četrtič
15 161
© Miro Četrtič
16 154
© Miro Četrtič
17 155
© Miro Četrtič
18 149
© Miro Četrtič
19 153
© Miro Četrtič
20 151
© Miro Četrtič
21 157
© Miro Četrtič
22 160
© Miro Četrtič
23 155
© Miro Četrtič
24 161
© Miro Četrtič
25 161
© Miro Četrtič
26 128
© Miro Četrtič
27 136
© Miro Četrtič
28 127
© Miro Četrtič
29 126
© Miro Četrtič
30 127
© Miro Četrtič
31 131
© Miro Četrtič
32 122
© Miro Četrtič
33 119
© Miro Četrtič
34 125
© Miro Četrtič