info@pdbohor.si | 040 719 096 | Titova cesta 106/I, 8281 Senovo | SI56 0298 0001 8875 972 | Davčna št.: 43978045 | Prijava v CMS

Pohod na Šmohor (odsek seniorjev)

03.07.2019 | Boštjan Kozole, 05.07.2019, 6 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji

Pa smo zopet zaključili en zelo lep pohod. Kot ponavadi smo se tudi tokrat zelo dobro odrezali in izpolnili zastavljene cilje, pri tem smo se pa še dobro imeli.

Lep pozdrav vsem in prihodnjič nasvidenje.

 

Darko Topolovšek

Lisca - Dan slovenskih planinskih doživetij

15.06.2019 | Boštjan Kozole, 18.06.2019, 2 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, 15. 6. 2019 je na Lisci potekal Dan slovenskih planinskih doživetij, ki je sovpadel tudi s srečanjem planincev MDO PD Zasavja, srečanjem mladih planincev MDO PD Zasavja in dnem Zasavske planinske poti. V ta namen je PD Bohor organiziralo pohod iz Krakova (Vinska klet Mastnak) preko Cerja, mimo sv. Jošta na Lisco, ki se ga je udeležilo 10 planincev.

Planinska, turnokolesarska, plezalna, markacijska, orientacijska, gorskoreševalna, naravovarstvena in kulturna doživetja so ta dan na Lisci po informacijah Planinske zveze Slovenije razveselila 2.500 odraslih, mladih in najmlajših planincev, turnih kolesarjev, plezalcev ter drugih ljubiteljev gora in narave iz vse Slovenije in tujine, ki so tako že tradicionalno odprli poletno planinsko sezono.

Planinski izlet Nanos (1240m)

18.05.2019 | Gregor Umek, 20.05.2019, 49 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, 18.5.2019, se je odvil planinski izlet na Nanos. Udeležilo se ga je 9 pohodnikov. Kljub malo slabšim razmeram, so vsi osvojili vrh in se srečni vrnili v dolino ter domov. 

Pohod na Boč (odsek seniorjev)

17.04.2019 | Boštjan Kozole, 23.04.2019, 6 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji | Na vrh

Pohod na Žusem (odsek seniorjev)

03.04.2019 | Boštjan Kozole, 07.04.2019, 31 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji | Na vrh

Planinski izlet Viševnik (2050m)

23.03.2019 | Gregor Umek, 24.03.2019, 26 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Prvo soboto pomladi, 23.3.2019, se nas je 8 pohodnikov odpravilo na planinski izlet na Viševnik. Odšli smo s komijem. Vreme je bilo res kristalno jasno in skoraj nič vetrovno. Vsi smo bili zelo zadovoljni z izletom in vrnili smo se polni sončne energije (vendar nič rdeči, ker smo se dobro namazali:) ).

Hvala vsem za udeležbo na izletu.

Vodnik:Gregor Umek

Planinski izlet na Šmohor (784 m)

02.03.2019 | Boštjan Kozole, 04.03.2019, 7 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Pohod Koprivnica - Krško (odsek seniorjev)

05.12.2018 | Boštjan Kozole, 18.12.2018, 25 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji | Na vrh

Pa smo zopet doživeli enega izmed lepših dni. Ubirali smo znane in neznane poti, na koncu pa smo zaključili na cilju, ki smo ga načrtovali. Še dobro, da je Marica na začetku poti poskrbela, da na pot nismo odšli s praznim želodcem, saj se je čas za malico kar nekam odmikal, čeprav smo vmes uzrli kar nekaj kotičkov, ki bi bili primerni za okrepčilo. Marico je še nekako za razumet, da je hotela čimprej naprej. Nikakor pa ne razumemo več Lojzeta, kateremu se je barometer za lakoto očitno pokvaril, ker nima več občutka za malico. No pa kljub temu se je tudi to rešilo.

Darko

Planinski izlet SNEŽNIK (1796m)

17.11.2018 | Gregor Umek, 19.11.2018, 37 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Planiski izlet na Snežnik je bil organiziran v soboto, 17.11.2018. Vreme je bilo napovedano sončno in tako se nas je nabrala lepa skupina pohodnikov. Z dvema kombijema in enim osebnim avtom se nas je na izlet podalo 19 oseb in ena psička. Vreme je bilo res sončno, ampak burja in mraz sta poskrbela, da smo izvedeli ter doživeli zakaj se ta prelep osamelec imenuje Snežnik. Kljub vetru smo preživeli zelo lep dan, z lepimi pogledi, katere si lahko vsi skupaj ogledate v spodnji galeriji.

Hvala vsem pohodnikom za udeležbo in se vidimo na naslednjih izletih!

Vodnik: Gregor Umek

Foto: Miro Četrtič

RATITOVEC (20. 10. 2018)

21.10.2018 | Boštjan Kozole, 21.10.2018, 23 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Izlet na Okrešelj - odsek seniorjev

04.07.2018 | Damjan Omerzu, 27.08.2018, 40 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji | Na vrh

Pa nam je uspel še en podvig. Kljub klavrnemu začetku, tu mislim na hudo deževje, ki nas je pospremilo ob odhodu, se je kasneje razvil zelo prijeten dan.

Kljub temu, da nismo dosegli Kamniškega sedla, smo pa ob povratku osvojili pivsko fontano v Žalcu.

Lep pozdrav vsem z željo, da bo še več podobnih izletov. Za spomin pa nekaj fotografskih vtisov.

Darko

Velika planina - 19. 5. 2018

19.05.2018 | Boštjan Kozole, 20.05.2018, 19 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Planinsko društvo Bohor Senovo je v soboto, 19. 5. 2018 organiziralo planinski izlet na Veliko Planino. Zbralo se nas je 14 planincev, ki smo se nato z avtomobili odpeljali do Kranjskega Raka na Volovjeku, kjer je bilo izhodišče izleta.

Povzpeli smo se do Gojške planine in nadaljevali pot do Jarškega doma, kjer smo se okrepčali. Sledil je pohod po Veliki planini, najprej mimo Domžalskega doma, nato med pastirskimi bajtami, na koncu pa še vzpon na Gradišče, ki je z višino 1667 m najvišji vrh Velike planine. Zaradi spremenjljivega vremena  smo na vrhu imeli razgled po planoti Velike planine, vse ostalo pa je zakrivala nizka oblačnost. Za kratek čas se ja odprl razgled proti jugu, da smo lahko videli Kamnik z okolico.

Ker je bilo iz smeri Kamniških Alp občasno slišati grmenje, vremenska napoved pa je v popoldanskem času napovedovala možnost padavin, smo se odločili za povratek. Po spustu z Gradišča smo se povzpeli še do kapele Marije Snežne, imeli tu krajši postanek ter nato nadaljevali pot v dolino. Vreme se nas je usmililo in je z dežjem počakalo, da smo se lahko z avtomobili v miru odpravili proti domu.

Kriška gora (1471 m) - 21. 4. 2018

21.04.2018 | Boštjan Kozole, 24.04.2018, 14 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, 21. 4. 2018 je Planinsko društvo Bohor Senovo organiziralo enodnevno turo v Kamniške Alpe. Naš cilj je bila koča na Kriški gori. Kriška gora je gorski greben, ki se razprostira med Tržičem in Storžičem.

Zbralo se nas je 30 planincev, od tega 20 otrok iz OŠ Raka, ter se z avtobusom odpeljali do kraja Golnik. Od tu smo se najprej povzpeli do vasi Gozd, kjer smo imeli daljši počitek. Sledil je strm vzpon do koče na Kriški gori z obveznimi postanki na urejenih klopeh ob poti. Imeli smo lep sončen dan s prekrasnimi razgledi na okoliško hribovje in gorenjsko ravnino. Ta dan so izkoristili tudi številni jadralni padalci za vzlet s Kriške gore in jadranje po nebu.

Po malici, počitku, občudovanju razgleda ter jadralnih padalcev je sledil sestop do Golnika in povratek domov.

Slavnik (1028 m) in Socerb (435 m) - 18. 11. 2017

20.11.2017 | Boštjan Kozole, 20.11.2017, 27 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, 18. 11. 2017 se nas je sedem planincev odpravilo na enodnevno turo v Slovensko Istro z namenom, da se povzpnemo na Slavnik in Socerb.

V deževnem jutru smo krenili na pot z dvema avtomobiloma. Vremenska napoved je za ta dan obljubljala ugodne razmere, kar se je kasneje tudi zgodilo. Edini moteč faktor je bila burja. Nekje bolj, nekje manj, odvisno od izpostavljenosti mesta.

Avtomobila smo parkirali v kraju Podgorje, ter se odpravili proti Slavniku. Za vzpon smo izbrali pot z oznako »strma pot«. Mogoče je imel kdo od udeležencev v začetku še pomisleke, da bo pot prestrma, vendar se je izkazalo, da je strah odveč. Pot je najprej potekala po gozdu, proti vrhu se je gozd čedalje bolj redčil. Zadnji del vzpona smo opravili po obširnem travniku, posejanim z le redkim grmičevjem, za nami pa se je kazala Istra s Koprskim zalivom. Povzpeli smo se na vrh Slavnika od koder se je razprostiral razgled do Nanosa in Trnovskega gozda, Alp in Dolomitov, Istre in morja. Slavniku pravijo tudi primorski ali istrski Triglav. Sledil je počitek in okrepčilo v Tumovi koči tik pod vrhom, temu pa povratek v dolino po daljši »položni poti«.

Naš naslednji cilj je bil Socerb. Iz Podgorja smo se odpeljali proti vasi Kastelec. Avtomobila smo parkirali na Vardi in se po Kraškem robu napotili v smeri gradu Socerb. Pot je bila položna in je v glavnem potekala po širši makadamski cesti po kraški pokrajini. Spotoma smo se ustavili še pri Sveti jami, ki je edina kraška jama spremenjena v cerkev v Sloveniji. Ker je vhod vanjo zaklenjen, smo si njeno notranjost ogledali skozi mrežo na vhodnih vratih.  Nato smo nadaljevali pot do gradu Socerb, ki je oddaljen 300m. Pri gradu je veliko parkirišče s katerega smo občudovali fantastičen pogled na Tržaški zaliv. Še boljši razgled pa smo doživeli, ko smo se povzpeli na obzidje gradu. Sledil je povratek po isti poti do avtomobilov ter nato proti domu.

Kamniški Vrh 1259 m

28.10.2017 | Klemen Hlebec, 18.11.2017, 13 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Osnovnošolski izlet na Veliko planino

21.10.2017 | Damjan Omerzu, 27.10.2017, 41 fotk | Gorništvo - izleti | Mladi | Na vrh

V soboto, 21. 10. 2017, smo se v čudovitem jesenskem dnevu z avtobusom odpravili na Veliko planino. Bilo nas je več kot 40 iz OŠ Senovo in Koprivnica.

Na Veliki planini smo si ogledali Domžalski dom, okolju prijazno planinsko kočo, ki je kot primer dobre prakse vključen tudi v projekt Energetsko in okoljsko učinkoviti objekti od gora do dolin, ki ga izvaja Planinska zveza Slovenije, sofinancira pa Ekosklad.

Ojstrica - 8. 7. 2017

08.07.2017 | Damjan Omerzu, 11.07.2017, 67 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto. 8. 7. 2017 se naj je 8 članov ospravilo na izlet na Ojstrico. Ob izrazito vroči vremenski napovedi smo bili nato deležni celo dežne plohe, ampak smo kljub temu uspešno osvojili vrh in doživeli čudivit dan v gorah. Ni ga lepšega kot takšen dan v družbi enakomislečih.

Golica maj 2017

21.05.2017 | Hinko Uršič, 03.07.2017, 18 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Kum april 2017

22.04.2017 | Hinko Uršič, 03.07.2017, 6 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Uršlja gora junij 2017

17.06.2017 | Hinko Uršič, 03.07.2017, 10 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Čemšeniška planina

07.01.2017 | Damjan Omerzu, 30.01.2017, 12 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Ni bilo pretirano navdušenega odziva na vabilo, da bi šli na Čemšeniško planino. To soboto. Ma, je mrzlo, veliko snega, nekaj me po grlu žgačka…so bili verjetno izgovori…Prišli smo pa trije. Ne trideset, ampak trije. Boštjan, Fani, Miro, zastopniki vsak svoje generacije, pač! Tudi dobro. Bilo je pasje mrzlo jutro, ko se vozimo za Savo, mimo Radeč, Hrastnika, skozi Trbovlje. Vedno imam čuden filing v Trbovljah. Nekam čudna mešanica stavb se tam prepleta. Stare rudarske kolonije z obveznimi barakami za kuln in drva, ter nekakšne stolpnice (saj tistim kockam iz betona tako pravijo, kajne?), ki v tisti ozki grapi silijo kvišku. Ne vem. Je pa z ugasnitvijo rudnika, ugasnilo veliko. Na koncu Trbovelj zavijemo v hrib in kar ni konca serpentinaste ceste. Planinski dom na Vrheh. Tu se vožnja konča. Dom je zaprt. Samo en črn avto premražen čemi na parkirišču, ni žive duše, nobenega glasu. Še vrane ne vreščijo. Mi pa na pot. Se zdi, da ni tako mraz, kot je dolini. Pokrajina je idilična, zasnežena, hoja po snegu je prav prijetna, ni tisto (dva koraka naprej , enega nazaj), ko rineš v breg. Domačija Gunet. Nikogar. Še psa, ki si ga nekako pričakoval, da se bo izza vogala zapodil vate, ne. Za to domačijo se svet odpre. Savinjska dolina je na dlani, Pohorje, Golte, Peca. Ja, tudi Šoštanj. Pravzaprav, velik gobast dim govori kje je. Meglice, ki so proti jugu modrikaste, so tu rumenkaste. Butajo v hribovje Pohorja, nato se razlezejo po Savinjski, proti Celju…Od tega razgledišča pot zavije strmo v gozd. Snega je več, grčave bukve molčijo, oddajajo pa neko energijo…Črni vrh (1204m), je najvišja toča planine. Od tod se gre samo po grebenu, svet se odpira proti jugu. Kum, lisca, Bohor, Gorjanci, malo bolj desno tudi Snežnik. Lepo je! Po dveh urah pridemo do koče na Čemšeniški planini. Prijetna, z obvezno krušno pečjo, ki s svojo toploto govori zgodbe o zimi, s prijaznim osebjem, ki postreže z okusnimi jedmi in čajem, ki ni bil tisti »sa na avtomat«! Vračamo se po isti poti, dovolimo si več postankov za občudovanje okolice, detajlov…Bili smo trije, dobro smo se ujeli, tisti, ki so ostali doma jim je lahko žal.

Miro Četrtič

Debela peč

25.06.2016 | Hinko Uršič, 28.06.2016, 17 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Debela peč (2014 m)

GRADIŠKA TURA - 28. 5. 2016

28.05.2016 | Damjan Omerzu, 07.06.2016, 18 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Foto: Franc Zakšek

Šmarna gora in predbožična Ljubljana

19.12.2015 | Damjan Omerzu, 29.12.2015, 9 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

19. 12. 2015 smo uspešen vzpon na Šmarno goro popestrili še s sprehodom po prazničnem centru Ljubljane.

Tura v Dolomitih - Lavarella 3055

04.08.2015 | Damjan Omerzu, 04.08.2015, 102 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

11. 7. 2015 je PD Bohor organiziralo dvodnevno planinsko turo v Dolomite. Cilj pohoda je bila 3055m visoka gora, Lavallela. 27 planincev nas je menilo, da je ponovno  napočil čas, da zadihamo  zrak nad 3000 m. Ura je bila dve zjutraj, ko smo se odpeljali iz Senovega proti Italiji. Šofer  Bojan nas je varno in hitro pripeljal do cilja, na parkirišče pred kočo Rifugio Pederu,  kjer se začenja naravni park Fanes Sennes Prags. Koča Rifugio Pederu  se nahaja na višini 1548 metrov. Ob 8.30 uri smo začeli s pohodom. Smerokazi so nas usmerjali po pešpoti prot koči Rifugio Lavarella, kjer smo imeli prvi postanek. V nadaljevanju poti so se nam začeli odpirati vse lepši razgledi na okoliške vrhove. Po nekaj urah hoje smo prišli do sedla, kjer se nam je z desne priključila pot po dolini Val Medesc, mi pa smo nadaljevali rahlo levo za oznakami La Varella. Pot po meliščih nas je kmalu pripeljala do nekoliko strmejših pobočij. V nadaljevanju je postala pot zahtevnejša in je potekala po strmih zahodnih pobočjih gore. Pot ni zavarovana in zato smo morali biti precej previdni. Vzpon nam je vzel kar nekaj časa, zato postanek na vrhu ni bil dolg. Iz nahrbtnikov smo vzeli malico, pijačo, se fotografirali in nato po nekoliko lažji poti krenili nazaj proti izhodišču našega pohoda. Ob 20.30 uri nas je večina prišla nazaj do avtobusa. Bili smo utrujeni, a zadovoljni, da smo vsi uspeli osvojiti vrh. V bližnji vasici San Vigilio je mlajši del naše odprave postavil šotore in pripravil pravi piknik v naravi. Dobrote z žara so nas okrepčale, tako da smo hitro pozabili na napore tega dne. Naslednje jutro smo se vsi zadovoljni in z lepimi vtisi odpravili nazaj proti domu. Lahko izrečemo zahvalo in pohvalo za odlično vodeno in izvedeno planinsko turo (vodniki Klemen Hlebec, Gregor Umek in Damjan Omerzu). Mlada sekcija PD Bohor se je izkazala.

Ana Bogovič

Foto: Barbara Šoštar, Ana Bogovič in Damjan Omerzu

Planinski izlet na Rašico

28.03.2015 | Sonja Kostevc, 06.04.2015, 19 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Menina planina

24.01.2015 | Sonja Kostevc, 04.02.2015, 37 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Črno jezero in Komna

18.10.2014 | Sonja Kostevc, 24.10.2014, 21 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

TRIGLAV

29.08.2014 | Sonja Kostevc, 02.09.2014, 22 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Pohod na Triglav je uspel, čeprav so se ga udeležili samo 4 pohodniki..
Iz Krme so šli na vrh in nazaj v Krmo - v enem dnevu. ČESTITAMO!

Sonja

Planinski izlet na Golico

17.05.2014 | Sonja Kostevc, 19.05.2014, 11 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, 17. 5. 2014, sta Planinsko društvo Videm in Planinsko društvo Bohor organizirala skupni planinski izlet na Golico. Kljub slabi vremenski napovedi se je trideset najbolj vztrajnih planincev udeležilo čudovitega izleta v osrčje travnikov, poraslih z narcisami.

Z avtobusom smo se odpeljali v Javorniški Rovt, kjer smo najprej malicali nato pa začeli vzpon na vrh Golice. Nekaj narcis smo opazili že na travnikih okoli planinske koče, kmalu za tem smo zavili v gozd po katerem smo se vzpenjali  do pašnikov na Markljevem  rovtu in se v nadaljevanju povzpeli na Suho sedlo. Od tu se nam je pogled  razprostrl na strmi vzpon Male Golice, na levi strani so se v megli skrivali Julijci, na desno stran pa se nam je odprl pogled na Avstrijsko Koroško.

Po krajšem počitku smo začeli z vzponom na Malo Golico, kjer so nas vso pot spremljali prelepi travniki polni narcis. Nadaljevali smo na Krvavko in zaključili na vrhu zasnežene Golice, ki smo jo dosegli po skupno treh urah hoje. Hladen veter nas je hitro pregnal z vrha Golice proti Koči na Golici. Tu smo imeli kosilo ter daljši počitek. Sledil je spust v vas Planina pod Golico, kjer nas je čakal avtobus, s katerim smo se odpeljali nazaj v Krško.

Kljub temu, da so nam vremenoslovci napovedovali kar nekaj dežja, smo jo tokrat srečno odnesli. Na koncu nas je pozdravilo celo nekaj sončnih žarkov. Zadovoljni obrazi utrujenih planincev pa so kazali, da nam je planinski izlet zelo dobro uspel.

Anton Zakšek, vodja planinskega izleta

                                                                                                                            

Planinski izlet na PECO

18.01.2014 | Sonja Kostevc, 20.01.2014, 19 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Čeprav je vremenska napoved za dobršen del Slovenije napovedovala kislo vreme, se je Koroška temu upirala. Kot pa smo kasneje spoznali, se je morala tudi Peca pokoriti rahlemu dežju, ki se je proti magični meji 2000 m spremenil v sneg. Skupaj z gosto meglo in vetrom je botroval, da smo svoj vzpon zaključili na Knipsovem sedlu ( 2012 m). Ampak ob primerni opremi in zdravi pameti je v hribih lahko varno in zabavno tudi ob takem vremenu. Skupaj nas je bilo 15 in smo za vzpon in sestop potrebovali približno 5 ur.
Damjan Omerzu, vodnik

Planinski izlet na Roglo

30.11.2013 | Sonja Kostevc, 29.12.2013, 18 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Srebotnik

20.07.2013 | Marija Krušič, 25.07.2013, 16 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Srebotnik stoji južno od Celja in je eden od štirih vrhov, visokih okoli 700 m. Gledano od Savinje se vrste: Grmada, Bavč, Srebotnik in Bojanski vrh. Sam vrh Srebotnika je priostren in na njem je prostora za nekaj več kot deset ljudi. Razgled z njega je najlepši takrat ko odpade listje.

Me smo se pripeljale z vlakom do Celja in nato šle peš skozi Osenco, pa mimo ribogojnice ter korakale vse doklej se nismo srečale z Barbarino potjo, ki pripelje iz Štor. Po tej poti smo šle do (severovzhodnega) odcepa za sam vrh. Od odcepa je bilo je strmo, da bolj skoraj ne bi moglo biti. Ampak Marjana je za menoj, ki sem šla prva, pobrala vse tiste jurčke, ki so na sliki. Tako smo prilezle na vrh, kjer smo se okrepčale in se po drugi (dobro zavarovani) poti spustile v smer juga. Ko smo prišle na gozdno cesto, smo zavile levo vse do križišča za Barbarino pot. Ta pot (ki so jo Štorjani uredili s pomočjo EU sredstev) nas je zelo navdušila in jo bomo še večkrat ponovili, kajti zelo je primerna tudi za druge cilje (Svetina, Celjska koča, Vipota, ...).  Ko smo se žejne znašle v zaselku Pečovje pa smo bile deležne prijazne besede in hladne studenčnice. Gospa je ponujala še marsikaj drugega, ampak je bila vročina prehuda, da bi si upale kaj več. Tu je bil nekoč rudnik, ki so ga zaprli leta 1925. Po izgledu stavb smo kar zavohale, da je bil tu nekoč rudnik. Ko smo po 20 minutah prispele v Štore, pa so nas razočarale Slovenske železnice, oz smo se razočarale same, ker smo pozabile, da je sobota in so vlaki bolj redki. Se je pa hitro našel taksist in nas je za 1 € po osebi odpeljal v Celje. Če bi kdo kdaj rabil njegovo uslugo na celjskem koncu, vam zaupamo GSM številko: 031 46 46 46. Skratka, konec dober - vse dobro.

Limbarska gora in Golčaj

22.05.2013 | Marija Krušič, 10.06.2013, 43 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Spet smo na skupnem avtobusu s Krčani. Nas je kar nekaj več od njih, saj računamo, da bomo danes dobili kar 2 žiga v obhodnico Križem-kražem.  Avtobus  zapustimo v Krašnji, da se bomo nanj povzpeli spet v Blagovici, ko se vrnemo z Golčaja. Ampak najprej na Limbarsko goro. Ne po nagelj, ta prireditev je že bila 31.marca. Morda pridemo tudi me kdaj po nagelj.

Pot je bila najprej močno strma, tako zelo strma, da nas je bilo strah kaj bo, če bo tako držala do vrha. Pa ni. Kaj kmalu se je unesla in po lepih predelih, od koder so bili enkratni razgledi, smo prispeli do vrha. Tam stoji cerkev in planinski dom, nižje so lepe kmetije. Vse lepo obdelano in slikovito, slikovito. Pravijo, da je bila Kugyjeva mati doma z Limbarske gore. Ko je odšla služit v Trst,  je tam spoznala svojega moža in eto ga na - dr. Julius Kugy je tudi naše gore list. Sedaj pa nam je bolj jasno zakaj je tako ljubil naše gore. Mi jih tudi! 

Po okrepčilu pri prijazni oskrbnici s odpravimo v uro oddaljen Golčaj. Tam naletimo na obnovljeno cerkev sv. Neže in dve kamniti ruševini - baje nekdaj farovž in vinska klet. Od tu je še pol ure zelo strme poti do Blagovice in nato z avtobusom na Trojane, na krofe.

Planinski izlet po dolini Glinščice

23.03.2013 | Sonja Kostevc, 26.03.2013, 37 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Rekli so, da bi šli po dolini Glinščice. Ni mi bilo jasno, kje bi naj to bilo. O eni Glinščici se mi je nekaj svitalo, da je pri Ljubljani, izvira pod Toškim čelom in ob obilnem dežju povzroča sitnosti. Da pa bi bila tam neka dolina vredna ogleda, to pa ne. V vabilu se je še zapisalo nekaj o Goriško-Notranjskem-Snežniškem hribovju...upsss. Šele po iskanju po atlasu sem prišel na čisto, da je to vendar pri Trstu in da tisto ni nobeno Goriško-Notranjsko hribovje, temveč je to Kras. Še vedno. Glinščica je pa rečica, ki izvira pri Klancu pri Kozini in se izliva v Tržaški zaliv. Dolga je samo dvanajst kilometrov, ki je na svoji poti slikovito oblikovala kraški svet. So pa ljudje s pridom izkoriščali to vodno silo in na njej postavljali mline. Danes jih ni  več. Samo razvaline pričajo o tem. Pa smo šli. Dvajset ali nekaj takega. Mali avtobus. Avtocesto zapustimo pri Kozini, skozi Bazovico v dolino proti Trstu. V vasi Boljunec nas osem izstopi. Ostali gredo nazaj, pod kraški rob. Gredo plezat. Ferata. Ni mi se dalo v to verzijo. Tudi nisem bil prepričan, če mi je dolgi zimski spanec pustil dovolj moči, da bi zmogel tisto lazenje po strmi ferati.

Kot povedano. Osem se nas je odločilo, da si v miru in lagodno ogledamo dolino. Skozi Boljunec se napotimo proti Gornjemu Koncu. Po deseti minutah že kar planinska koča-Premuda. Zaprto. Odprejo šele čez eno uro. Ne čakamo. Gremo in že so markacije, table, pot je široka, kamnita, soteska se že vidi. Tik ob poti so vidni ostanki starorimskega akvadukta. Iz tega hribovja so v tistih časih speljali vodo vse do Trsta. Pot le počasi leze navkreber. Le do cerkvice Marija na Pečeh, smo malce zagrizli v kolena. Sama cerkev nič posebnega, posebna je le lokacija. Kot nekakšen krokar čepi na eni skali. Ima pa svojo zgodovino. Legenda pravi, da jo je dal postaviti Karel Veliki z namenom, da bi bil to njegov kraj zadnjega počitka. Prvi zapiski o njej sami pa imajo letnico 1330. Je tudi božja pot. Veliki grešniki naj bi za pokoro bosi morali iz mesta do te cerkve. Po kamenju dvanajst kilometrov

Od cerkve vodi markirana pot na vrh hriba, ki nudi, baje, lep razgled na morje, Trst. Mi se za to varianto nismo odločili. Spustili smo se nazaj na prvotno pot in sledili oznakam za Botač. Občudujemo slap Supet, ki v štiridesetmetrskem padcu izginja v globel. Botač je gruča hiš stisnjeni v grapi tik ob vodi. Človek se sprašuje, kaj je ljudi gnalo, da so šli živet tja v tisto grapo. Danes ni tam nič. Razen gostilne. Osebje prijetno, govorijo po naše. Malce naprej je meja, meja ki to več ni. O desnem bregu Glinščice se vračamo. Nekaj časa po cesti Botač-Hrvati, eno etažo višje do kolesarko sprehajalne poti. Dejansko je to opuščena trasa železniške proge Kozina-Trst. Železnica sama je bila odprta leta 1887 z namenom, da bi oživili tovorni promet. So pa to novost s pridom uporabljali kmetje, ki so vozili  svoje pridelke v Trst. Progo so leta 1958 ukinili. Danes pa po njej uživajo ljubitelji narave. Mi smo tudi.

Povzpeli smo še do Razgledišča pri Jezeru. Pogled po dolini, v daljavi morje, Trst. Malce je mrčasto, sonca ni, pa vseeno uživamo. Nekaj fotk in v dolino proti Boljuncu. Ustavimo se še na Razgledišču pri Zabrežcu, da še iz tiste perspektive pogledamo po dolini, hiše Gornjega Konca so čisto pod nami. Sam spust v dolino je dokaj strm in kamnit. Pa zmoremo. Smo vajeni tudi kaj hujšega. Nič. Kakšne štiri ure smo rabili, da smo prehodili to dolino. Bilo je prijetno, nekako pomirjajoče je vsa tista okolica delovala na nas. Kako so se imali tisti iz ferate pa ne vem. Nič kaj se niso hvalili. Verjamem, da ni bilo lahko...

Kam pa prihodnjič?

                                                                                          Miro Četrtič

 

Snežnik

17.11.2012 | Sonja Kostevc, 19.11.2012, 34 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

                                                       

Zmrznjen sendvič na Snežniku

 

Po vseh križih in težavah z letošnjimi planinskimi izleti, smo se na koncu sezone le našli. Ni bilo več izgovorov na slabo vreme, ob nujnih opravilih se je končno našel čas tudi zase. Tudi cilj je bil kar mikaven. Snežnik. Hrib tam doli proti jugu, viden tudi z Bohorja, pa tudi niže, zato to ni tako daleč, smo si mislili. Ni bilo ravno tako. Kot rečeno. Zbrali smo se v polnem številu, za tisti mali avtobus sicer, pa vendarle. Stara klapa, izkušeni planinci. Mladcev kakor to ne zanima. Škoda. Točni kot vedno, se odpeljemo v siv, novembrski dan. Večina dremucka na ozkih, neudobnih sedežih, le oni na »galeriji«(ne vsi), že živahno komentirajo, z opazkami spodbujajo one v »parterju«. Se pa ne dajo. Nemo zrejo skozi okno, v barve, ki letijo mimo. Znana cesta, znana pokrajina, pa vedno se kaj novega najde. Narava v svojem preoblačenju ima vedno kaj pokazat. Tu in tam se le slišijo mrmrajoči glasovi: se zdi, kot bi molili. Do Loma je tako. Čas je za čaj, kofe, kakšen krofek, pa tudi WC. Na polico poležen krožniček, žvenketajo kovanci: za tiste z malo daljšim ( menda obuvalom), ja treba dati dva eura, tisti z malo krajšim, samo petdeset centov. Da, krožnik je bil, v glavnem, poln kovancev po dva eura-hehe.

Postojna nas je pričakala v soncu. Sivina, nizka oblačnost ostajata zadaj, na planoti Javornikov, Trnovskega gozda. Travniki so bili sivi od mraza, luže po poteh so dajale leden odsev. Vasi so drugačne, značilne hiše brez  napuščev stisnjene na kup, ni več kričečih fasad.

Na Sviščake pridemo, ko je sonce že kar visoko. Hišice, v stilu« Janka in Metke«, razmetane med smrečjem imajo okna zaprta s polknami. Zdi se, kot da spijo. Nikjer nikogar. Nikjer nikogar tudi v planinskem domu. Zaradi dopusta zaprto. Nič čajčka, nič kofetka. No, tudi koča na vrhu je zaprta. To zvemo šele tam na parkir placu, ko z rukzaki na hrbtu nestrpno čakamo, da se zapodimo v hrib. Malce pisano smo pogledali, a smo vseeno šli. Sprva v gruči, potem v koloni, ki se skozi porjavel gozd trga. Tu in tam je videti bele zaplate ivja, ki je poleglo po tleh. Ravno toliko, da naredi eno sproščenost, mirnost. V dveh urcah smo na vrhu. Lepo je. Sonce, vidi se daleč naokoli. Ni najbolj čisto, pa vendarle: Kvarner, Nanos, Triglav, proti severu neko hribovje, ki ga nekako ne moremo z imenom določit. Je pa tudi veter. Mrzel. Vleče tam od Učke. Ja, potrebne so kape, rokavice, kapuce. Koča seveda zaprta. Nekateri bi radi pomalicali. Pač, šika se, ko prideš na vrh, malicaš in pika. Iščejo zavetje med skalami zadaj za kočo, zdrknejo v neko čumnato ob koči, stojijo tesno eden za drugim, ter malicajo. Bertl je ostal zunaj. Za eno skalo drži v roki lepo filan sendvič in se priduša: »Klinc, saj ga ne morem grist, saj mi je sendvič zmrznil, kar led leti stran« in se reži na vsa usta.

Tako je to bilo na vrhu Snežnika, ko smo kot nekakšni pingvini skakljali okoli koče.. Kakšne četrt ure, potem nazaj v dolino. Malce se razgledamo, poslikamo in že hitimo nazaj v zavetje gozda. Kljub temu, da smo ostali brez čajčka, šnopčka in jote se je v skupini slišalo: »Lepo je bilo«!

 

Miro Četrtič

Pristovški Storžič

19.05.2012 | Sonja Kostevc, 11.06.2012, 36 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Blegoš in bolnišnica Franja

21.04.2012 | Sonja Kostevc, 22.04.2012, 29 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

 

Sobotno jutro. Avtobus je skoraj poln.
"Koča na Poreznu je zaprta. Gremo vseeno gor?"  " Neeeee!"
"Gremo rajši na Blegoš?"  "Jaaaaa!"

In smo se odpeljali. Sivo nebo je obetalo vse prej kot sončen dan.
Doživeli smo vse od dežja, snega, vetra,...do toplega pomladnega sonca.
In spet smo, kot vedno doslej, zmagali mi - "bohorski planinci"!!!
Bil je lep izlet. Dobre volje smo se vrnili domov.

----------------------------                        

"Kaj nam mar je dež al sneg, mi kar rinemo gor v breg ... Super ste!"  
  -  je komentirala Romana

" ... seveda smo super, saj smo "bohorci"!     -   je dodal Miro

Gore in Kopitnik

24.03.2012 | Sonja Kostevc, 26.03.2012, 19 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Kočevski gozdovi

14.01.2012 | Sonja Kostevc, 17.01.2012, 45 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

SMREKOVEC

19.11.2011 | Sonja Kostevc, 23.11.2011, 24 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Tokrat so se naši pohodniki podali na Smrekovec. To je sredogorsko pogorje, ki se razteza Med Raduho in Uršljo goro ali Plešivcem. Ime ima po vzhodnem vrhu Smrekovcu (1577 m). Nahaja se med Črno na Koroškem na severu, Raduho na zahodu, Ljubnim in planoto Golt na jugu ter Šoštanjem na vzhodu. Ker je večina slovenskega gorskega sveta iz apnenca, je toliko bolj zanimiv potep po krajih, kjer le-tega ni. Gorski greben med Štajersko in Koroško je posledica ognjeniškega delovanja, kar ima z apnencem bolj malo skupnega. Kamnine so neprepustne in so izoblikovale značilno grapasto pokrajino. V stiku z zrakom razpadejo v prst, zaradi takšne sestave tal pa ima Smrekovec posebno bujno floro

 

Menina planina

22.10.2011 | Sonja Kostevc, 23.10.2011, 51 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Po pričevanju legende naj bi Menina planina nastala iz zlatega lasu
najlepše vile. Najmlajši in najlepši pastir je najmlajšo izmed vil želel
zase. Lovil jo je  in lovil in ko se ji je toliko približal, da bi jo skoraj
že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, si je vilinka iz
glave izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo. Tam je zrasla Menina
planina v vsej svoji lepoti.
Ime pa je dobila po menihih iz gornjegrajskega samostana.

 

Svinjak

01.10.2011 | Sonja Kostevc, 08.10.2011, 43 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Visoka Ponca

03.09.2011 | Marija Krušič, 15.09.2011, 30 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Opis bo doan kasneje, zaenkrat naj slike govore.

HOHER SONNBLICK

03.08.2011 | Sonja Kostevc, 03.08.2011, 47 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

S Senovega smo krenili zgodaj, še pred svitom, brez prijaznih vremenskih obetov za naslednja dva dni. Pa vendar se nismo ustrašili – prišli smo vsi. Potem pa: skozi karavanški predor v Avstrijo, mimo Spittala, vse do Heiligenbluta, kjer se je cesta že vzpenjala. Nebo je ostalo oblačno in vrhovi so bili v megli, ko nas je avtobus po ozki asfaltni cesti pripeljal do gorske doline Kleine Fleißtal.
 
Izstopili smo in nič kaj preveč se nismo ozirali v nebo.Pohod smo začeli v oblačnem jutru, pripravljeni na dež, vendar z upanjem na lepo vreme. Z vsakim ovinkom vijugaste gorske ceste smo pridobili nekaj nadmorske višine. Pogledi naprej pa so bili vse lepši – oblaki so se začeli trgati in celo sončni žarki so nas dosegli. Ko smo zavili s ceste precej navkreber in premagali strm greben, smo v daljavi med meglicami zagledali tudi naš cilj – kočo »Zittelhaus« s stolpom, čisto na vrhu Sonnblicka. Kmalu smo dosegli ledenik, ki se razteza vse do samega vrha. Krenili smo po gazi, drug za drugim, stopinjo za stopinjo, ki je včasih obstala, včasih pa se je udrla v sneg, tudi do kolen ali še bolj… Meglice so skrivale in včasih odkrivale naš cilj – tisti stolp je bil še vedno nekje tam zgoraj, daleč… Pot je bila čedalje bolj strma, najbolj tik pod vrhom, nato še samo stopnice in koča.Vrh je bil dosežen, skupaj z zadnjimi planinci so se pojavile dežne kaplje, vmes tudi snežinke. Občasno pa se je spet razjasnilo in pogled skozi okno koče je segel daleč v dolino.

Povratek v dolino smo začeli zgodaj zjutraj (ker smo odpovedali zajtrk), v megli, ki pa se je kmalu razkadila. Na nasprotni strani se je prikazal najvišji avstrijski vrh Großglockner. Do avtobusa smo prispeli hitro, tokrat kar direktno po strmini in ne po cesti. Pogled nazaj je kazal vrh Sonnblicka in jasno nebo. Soglasno je padla odločitev, da si ogledamo Großglockner od blizu – zavili smo na gorsko cesto, skoraj do 2400 m višine in imeli čudovit razgled na vitek stožec te mogočne gore. Bomo kdaj plezali tam gori?

Tekst: Alenka Poznič, fotografije: Alenka Poznič in Stane Čerin
 

VELEBIT

25.06.2011 | Sonja Kostevc, 06.07.2011, 76 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Vsako leto si ogledamo tudi del Velebita. Zadnji vikend v juniju smo se napotili na Severni Velebit.
Prvi dan smo se povzpeli na Veliki Zavižan (1.676 m), od koder je lep pogled na Kvarner, od tam
pa po Premužičevi stezi skozi osrčje Velebita do prelaza Alan, kjer nas je čakal avtobus.
Drugi dan smo prisopihali na Šatorino ( 1.623 m - najvišji vrh Srednjega Velebita ),
ob povratku domov pa smo obiskali še zatočišče medvedov v Kutarevu.

Kum

12.03.2011 | Marija Krušič, 14.03.2011, 10 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Šutna-Planina-Gadova peč

15.01.2011 | Marija Krušič, 15.02.2011, 31 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Vsaka slika je 1000 besed. Naj slike govore.

Jama Vrlovka in Mirna gora

06.11.2010 | Marija Krušič, 12.11.2010, 39 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Poln avtobus je v soboto 6.11.2010 brzel proti Gorjancem. „Prepih“ še ni delal, zato smo se ustavili šele v Metliki. Preštevilnim bifejem smo se srečno izognili in končno pristali v centru Metlike, kjer je bila krasna kava, zunaj pa Belokranjka Mojca, ki nam je prodala kar nekaj odličnih belokranjskih pogač in drugih dobrot.
Po prehodu državne meje pri Metliki, se pripeljemo v Jurovski Brod. Seveda ni bilo časa za postanek in za 'gablec' (malico). Sicer pa tu nudijo baje izvrstno lokalno specialiteto, t.i. slavonski čobanac. Mi nadaljujemo vožnjo dolvodno ob reki Kolpi do naselja Kamanje, ki je mala občina. Tu nas pričaka predsednik tamkajšnjega PD Kamanje, izstopimo in gremo peš cca 400 m, prečkamo železniško progo Karlovac-Metlika, ki je bila zgrajena leta 1910. Kaj kmalu se spustimo po strmi stezici in potem še po betonskih stopnicah navzdol proti reki Kolpi, katera nekaj metrov nad vodno gladino že tisočletja čuva vhod v podzemni zaklad - jamo Vrlovko. V njej se srečamo s halštatskimi in vučidolskimi zgodovinskimi najdbami in dokazi, ki segajo tudi 7000 let nazaj v zgodovino. Voden ogled te prelepe podzemne jame je z lokalnim vodnikom Krunoslavom zares enkratno in neponovljivo doživetje, še posebej, ker vodnik izvrstno govori slovensko. Ta podzemna jama si šele v zadnjih desetletjih nadeva turistični sloves lepe jame in se počasi toda vztrajno uvršča med vse bolj zanimive jame na Hrvaškem (vseh jam imajo nekaj okrog 20 000). Jama, ki jo speleologi in zgodovinarji še vedno dokaj raziskujejo, je imela skozi stoletja več različnih, tudi socialnih vlog. Tako slišimo marsikaj iz obdobja antike, pa iz srednjega veka vse do današnjih dni. PD Runolist iz Zagreba je leta 1927 izdatno delalo v jami in jo odprlo za javnost že leta 1928, ko so vanjo vstopili prvi turisti. Danes je 330 m dolga jama osvetljena in ima urejeno pohodniško stezo, ob kateri srečamo najrazličnejše kapnike (stalagmiti, stalaktiti, stebri, zavese idr. oblike zasiganih kamnin). Jamski prizori in pogledi so zares enkratni. Če samo pomislimo kaj vse je še skrito človeškim očem na tem planetu…

Ker ste me nekateri pohodniki spraševali o Ozlju in elektrarni pod Starim gradom, sem na spletno stran postavila 3 moje fotke iz leta 2009.
Citiram nekaj turističnega teksta: „Starodavni Ozalj, mestece na prehodu Kolpe iz hribovitega v ravninski tok, se je umestilo med gozdnate hribe in smaragdno zelenilo Kolpe. Nad njim še vedno lebdi duh zrinjsko-frankopanskega kulta, duh starodavnega izvora hrvaškega obstoja in samobitnosti; tu je ozračje bleščečega ozaljskega jezikovnega kulturnega kroga iz 17.stoletja.
„Da, duša pravi, tu je mesto sveto!“ je napisal Avgust Šenoa, ves navdihnjen in prevzet nad ponosnim Starim gradom, ki je simbol mesta in njegova priča zgodovinskega razvoja.
Stari grad spominja na viteška romantična gnezda, zgrajena visoko na čereh in na težko dostopnih vzpetinah, ki se zrcalijo in ogledujejo v Kolpi. Grad se prvič omenja leta 1244, je pa po vsej verjetnosti še starejši. Skozi dolga obdobja svoje zgodovine je menjaval tako lastnike kot stanovalce in ima kot nemi pričevalec marsikaj za povedati. Danes počasi pridobiva nekdanjo lepoto skozi prenovljeno zunanjo podobo in kustosinja vam pove veliko, če si v njenem spremstvu ogledate grad in Muzej.
Z grajske ploščadi je lep razgled na Kolpo in na hidroelektrarno Munjaro. Neobveščen popotnik ne bi nikoli pomislil, da se nekoliko niže ob Kolpi za čudovito fasado skriva stara hidroelektrarna, ena najstarejših hrvaških kopenskih HE, kjer je nekoč svoje izumiteljske sanje prav gotovo sanjal že Nikola Tesla. Ko jo gledamo z mostu, iznad spenjenega ozaljskega slapu, opazimo neo-renesančno palačo s kronsko nazobčanimi okraski in skladnimi arkadami, ki jo obkrožajo zelene smreke kot nemi stražarji. Zgrajena je bila leta 1907/1908; ima vgrajene 3 generatorje s skupno močjo 3,5 megavatov. S HEP se je možno dogovoriti za ogled.“ Konec citata.

Ker mi nismo bili namenjeni tja, ampak na Mirno goro preverit kaj dela zmaj, smo se seveda vrnili skozi Jurovski Brod nazaj v Slovenijo. Za tamkajšnje obmejne oblasti smo bili zelo atraktivni. Niso nas sicer nič pregledovali, pač pa precej spraševali o tej jami Vrlovki, ki si je seveda še niso utegnili ogledati, čeprav imajo do nje 2 km. Lepa reč, Postojnsko jamo in Škocjan pa so obiskali. Tudi fajn! Končno se le pripeljemo v vas Vrčice nad Sremičem. Izstopimo in se podamo peš na Mirno goro. Tja gor dobesedno priletimo v dobri uri in pol in skoraj prehitimo ostalih naših 6 planincev, ki jih je Bojan odpeljal v vas Planino, da so spoznavali drevesne vrste na gozdni učni planinski poti proti koči na Mirni gori. Takšna je bila naša novembrska tura. Kdor ni bil z nami, mu je lahko žal! Pa na svidenje drugič. (Marija Krušič)

Kolovrat

23.10.2010 | Marija Krušič, 24.10.2010, 58 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Mimo Nebes na Nagnoj


Pravzaprav je Nagnoj samo eden izmed vrhov Kolovrata, gorskega grebena na desni strani Soče med Kobaridom in Tolminom. Prav tja smo se namenili, da ujamemo še zanje oktobrsko sonce, da se naužijemo lepot, ki jih Kolovrat prav radodarno ponuja. No, ja. Sonca ravno ni bilo v izobilju, zato razgled po krnskem pogorju ni bil tisti kičast, malce zamolkel bi rekel, pa vendarle, je bil.
Takole je to šlo. Petintrideset nas je bilo. Sami stari obrazi, stara garda. Kar nekaj tur, planinskih izletov, je letos že za nami. Spomladi sredogorje, poleti tazaresni hribi, za zaključek sezone, pa še malo predalpskega sveta. Torej, zopet na zahod. Kar malce zoprna in pusta je pot od Idrije proti Tolminu. Cestarji se nekaj trudijo s to Keltiko, vendar nič pametnega ne spravijo skupaj. Po vseh tistih levih in desnih ovinkih, se le pricigumitamo v Tolmin. Soča je v svoji pravi barvi, umirjena, elegantna. Pa, seveda. Kolovrat je tudi tu s svojim dolgim hrbtom, odet v žareči plašč. Sklenjeno je bilo, da nanj pristopimo z zahodne, livške strani. Do tam se tudi zapeljemo. Livek je zelo lepa vas, na sedlu med Kolovratom in Mrzlim vrhom. Vse je lepo urejeno, hiše z obnovljenimi fasadami, pridelek z njiv pospravljen, samo trop ovac se pase gori nad vasjo. Je kar visoko - 690 m. Izstopimo. Z ne prav obilnimi nahrbtniki se zapodimo proti Kuku, ki tudi je najvišji vrh Kolovrata (1243m). Malce po cesti, malce po senožetih , čez ograje, skozi grmovje in smo že nad vasjo. V Nebesih. Prav nič nismo pri volji, da bi si ogledovali apartmajsko naselje petih, šestih hiš. Nekako menimo, da ravno ne pašemo tam. Gremo naprej, po smučišču proti vrhu. Pravzaprav, včasih je bilo tu smučišče. Sedaj pa samo zarjaveli stebri dajo vedeti, da se je nekoč tu smučalo in pa klanec, ki je res tisti pravi, tisti, »ki oživlja žile in srce«. Je pa tudi edini na naši poti. Vrh Kuka nas pričaka z meglicami in s prav tenkim vetrcem, ki nič kaj dobro ne de našim razgretim telesom. Razgled z vrha smo vzeli takega, kot nam je bil ponujen. Matajur na zahodu se je nekaj v megle odeval, slovenska Benečija na jugu, je bila v nekem mrču, sever je pa bil tisti pravi, mogočen, z novim snegom po višinah. Prepoznavamo Kanin čisto v daljavi, malo bliže nam je Polovnik, Krasji vrh, greben Vršiča, Batognica, Mrzli vrh, Kobilja glava. Sredi tega pa Krn, pravi šef na tem področju. Malce pokomentiramo na temo lepot, na temo naših tur, kje vse da smo že bili, kam bo obvezno potrebno še it. En šnopček ali dva in gremo naprej proti vzhodu. Pot je lepa, travnata, vodi po grebenu čez Nagnoj(1193m), preko Trinškega vrha do vzpetine Na gradu (1115 m). Tam je tudi muzej na prostem, ki govori o časih, ko je tu tekla kri, o časih, ko je človek postal zver.
Dejansko nam cela pot govori o tej prvi vojni. Strelski jarki prepredajo greben, strojnična gnezda se že počasi sesedajo vase, trava in bukovje se trudita zabrisati sledove teh grozot. Zreš tam preko Soče, planina Sleme, Mrzli vrh, najbolj krvava gora na tem delu fronte. Bataljon za bataljonom je rinil proti vrhu. Vrh za vsako ceno, boji na nož, topništvo seka, mlada telesa za vedno ostanejo na temu razdrapanemu terenu. Branilci pa vrha ne dajo. Dandanes si nekako predstavljaš pozicije enih in drugih, premike enih in drugih, razumeš vojne karte. Ne moreš si pa tistega trušča, ne veš kaj pomeni »bobneči ogenj«, kot so ga imenovali vojaki , ki se je sproščal v času velikih ofenziv, ne razumeš kako je, ko treska vse okoli tebe, tebe pa silijo - „forza, forza, avanti Savoia!“ Vse to zaradi kupčkanja aristokratov za ozemlja, za njihovo pridobit, s patriotizmom našopani narod pa naj bi to izvedel.
Kmalu bo sto let od tistih časov. Narava si je že opomogla od grdih ran, Soča spokojno vijuga med tem hribovjem, meje, za katero so se dve leti ravsali, pa ni več. Za nas, pohodnike, izlet, ki ostane. Sproščujoč in podučejoč.

Miro Četrtič

Visoki Kanin

04.09.2010 | Marija Krušič, 12.09.2010, 65 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Roblekov dom in Begunjščica

08.08.2010 | Marija Krušič, 09.08.2010, 40 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

»Na Roblek bom odšel, bom ljub'co s sabo vzel« pravi Avsenikova pesem. Na Roblek smo odšli tudi udeleženci izven abonmajskega izleta PD Bohor. Nekaj je bilo med njimi takih, ki so se držali priporočila Avsenika in s seboj v hribe popeljali svoje ljubice, žene. Vseh pa nas je bilo 27. Kar nekaj nas je bilo takšnih, ki so ta del slovenskih gora obiskali prvič. Zjutraj, ob 5. uri, smo se z avtobusom popeljali proti Ljubljani in naprej v dolino Drage. Že na avtobusu je Tončka s svojim pecivom poskrbela za zgodnji zajtrk. Dogovorili smo se, da se razdelimo v dve skupini. Prva je hitela na vrh s pospešenim korakom, saj je hotela še na vrh Begunjščice, druga skupina se je odločila, da se povzpne le do Robleka. Jutro je bilo čudovito, skorajda brez oblačka. Do Robleka smo hodili po senčni, gozdni poti. Od Robleka naprej pa se je pot vila med kamenjem in travo. Potrebno je bilo paziti na vsak korak, saj so bila tla spolzka. Prejšnji dan je namreč deževalo. Na vrhu Begunjščice nas je pričakala megla, ki pa se je razkadila, še preden smo zapustili vrh. Lahko smo občudovali prelep pogled na bližnji Stol in Vrtačo na eni strani, na drugi strani pa Blejsko jezero in okolico. Ko smo se vrnili do Robleka, je bilo tam že zelo veselo. Igral je ansambel, pekli so se čevapčiči, plesalci so se drenjali na plesišču. Našli smo se z ostalimi udeleženci naše odprave in se na soncu martinčkali. V dolino smo se vrnili z lepimi vtisi. Da pa ne bi domov prišli lačni, smo se ustavili še v gostilni Pri Jožovcu. Preživeli smo lep nedeljski dan v prijetnem planinskem okolju. (Ana Bogovič)
 

Tura na 3510 m visoki Hochfeiler - Zillertalske Alpe

31.07.2010 | Marija Krušič, 04.08.2010, 84 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Prusikov vozel na Hochfeilerju

Gremo na Hochfeiler. Neznano. Gora nekje tam na Tirolskem, na meji med Italijo in Avstrijo. 3510 m. Lahko dostopna, nenevarna, s čudovitim razgledom. Opisi prepričajo k odločitvi za odhod. Bilo je zarana zjutraj zadnjega julijskega dne, ko smo butali svoje rukzake v bunker avtobusa. Kar lepo število se nas je nabralo, ni bilo praznega sedeža. Pogreznili smo se vase, nemo gledali skozi okno, brzeč proti zahodu. Bilo je po dežju, vse je bilo mokro, oblaki so se pa trgali in vedeli smo, da se peljemo proti lepemu. Vremenu in doživetju. Karavanke, Beljak, Spittal, šele nekje okoli Lienza, se zdi, se je naredil dan. V tistem, ko smo zavijali proti Južni Tirolski nekako ni bilo logično, zakaj v to smer. Prestopimo mejo, ki to več ni, smer Bruneck, Brixen. Takrat že čisto čuječi občudujemo lepo pokrajino z vršaci, lepe, velike domačije, vse kot iz škatlice. Nikjer okoli njih odvečnega balasta. Pa rože, veliko rož. Občutek pa imaš, da si v Avstriji. Kajti vsi napisi so v nemščini, italijanščina se sramežljivo skriva pod njimi. Le tablice na avtomobilih govorijo, da smo v Italiji. Pa še te nekako plaho sprašujejo: „Saj lahko, ali ne?“. Dobro so se tile Tirolci postavili zase, za svoj rod, jezik. Administrativno je stvar navidezno rešena, samo ljudi s svojimi željami in ponosom se pa na ta način ne da.
Po Brixenu zavijemo nazaj proti severu, vozimo po lokalni cesti vzporedno z avtocesto za Brenner. Dolina se oži, cesta se vzpenja. Potem pa ne gre več. Prispeli smo. Vse okoli nas hribovje, večinoma poraslo s travo. Lepo je. Jutro je še sveže, nebo pa brez oblačka. Kar na hitro se preobujemo, poberemo svoje stvari in se v koloni odpravimo. Sprva po cesti in po dobre pol ure zavijemo na planinsko pot, ob gorskem potoku, potem više, na senožeti. Pot je mestoma kar blatna. Kolona se počasi trga. Nekateri nergajo. Kot vedno. Svet se odpira. Levo in desno od nas strma pobočja, ki se izgubljajo v grapi.
Tri ure in pol in smo v koči. Lepa, prostorna, čista. Na 2700 m. Tu počijemo, se okrepčamo. Se zdi, da klanec ni bog ve kaj, vendar utrujenost je že tu. Treba pa bo naprej. Cilj je še visoko. Nekateri se odločijo, da ne gredo naprej. Tudi prav. Takoj nad kočo so kar neke zajle in klini, ki se kar hitro končajo. Pot se valovito vzpenja, valovito, vendar vztrajno .Okolica se spreminja. Trave ni več, samo neki skrilavci se nam motajo pod nogami. Gora je v enem samem skrilastem kamenju, motno sive barve. Drugače je kot v Julijcih, ki so beli in je grušč. Kolona se zopet trga. Smo že kar visoko, srce tolče in v sapniku nekaj piska. Kar nekam pusta je bila tista siva, skrilasta pot, ki ji ni bilo videti konca. Končno smo le prilezli na greben, ki je še siv, z mokrim snegom med skalami. Sledimo grebenu, ki se postavi pokonci in čisto na koncu, vrhu, je križ. Naš križ. Do tja treba. Problem. Vse je v novozapadlem snegu. Prav na vrhu je opast, ki kot nekakšen val, prelomljen visi nad dolino. Do našega križa je pa le rob. No, stvar rešijo naši mladi alpinisti. Napeljejo nam vrv, pritrdijo na križ, fiksirajo na kline. Nekateri še vedno skeptični: „Bo to držalo, je vse skupaj varno?“ „ Brez skrbi, vse je povezano s Prusikovim vozlom!“ „ Dobro, saj temu vozlu itak zaupamo, samo kaj je s tem klinom, ki je na koncu vozla?“ „No, ja. Ta klin je pa res že slab!“ Smeh. Pa vseeno gremo. Z eno roko za vrv rinemo v tisto strmo špico, korak po korak, utrujeni, sopeč, do križa. Tam je prostora za pet šest ljudi. Vse je le ena bela špica, okoli nas pa gore, ki jim niti ne vemo imena. Prepoznamo le Marmolado ter Piz Boe. Potem počasi zlezemo dol, eden za drugim, utrujeni, potešeni, zadovoljni, zavedajoč se, da za nas, navadne pohodnike, planince, ni bilo to kar ena mala malica. Bilo je 3510 m s snegom, štrikom in Prusikovim vozlom. Hej, to pa je bilo nekaj. Se vidimo!
Miro Četrtič

 

(P.S.: 552 fotk so prispevali: Družina Poznič, Dejan Gošek, Edi Mirt, Miro Četrtič, Ana Bogovič, Albertina Županc, Boštjan Marjetič.  

         Turo so vodili: Boris Kerle, Boštjan Marjetič, Simon Poznič, Gregor Umek in Klemen Hlebec).

Na Kriške pode čez Sovatno in v Trento

03.07.2010 | Marija Krušič, 04.07.2010, 34 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Manjša skupina pa jo je ubrala čez Luknjo v Zadnjico. Hecno? Resno!

19. in 20. junij 2010 - Srednji Velebit

19.06.2010 | Marija Krušič, 25.06.2010, 24 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Srednji Velebit 19. in 20. junija 2010, drugič, toda drugače


Odhod avtobusa s Senovega je bil v soboto ob 4.30 uri. V Krškem smo pobrali še zadnje planince ter krenili na avtocesto in proti mejnemu prehodu Obrežje. Pot smo nadaljevali mimo Zagreba, Karlovca, Otočca do Gospića, kjer se nam je pridružila naša hrvaška vodička Halima. Po prihodu v Baške Oštarije smo se nastanili v kampu. Sledila je malica in priprava na pohod. Z avtobusom smo se odpeljali do štiri kilometre oddaljenih Oštarijskih vrat, kjer je bilo izhodišče za naš pohod. Pred tem smo se povzpeli še na razgledno točko ˝Kubus˝ od koder se razprostira pogled na Karlobag in otok Pag. Opogumljeni zaradi ugodnih vremenskih razmer smo krenili na zastavljeno pot.

Najprej smo se povzpeli na Butinovačo (1127 m) ter se nato po njenem zahodnem pobočju spustili do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus za kasnejši povratek v kamp. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali po ˝Premužićevi stazi˝, kjer se nam je ves čas ponujal razgled na otok Pag in morje. Vodička Halima nas je ves čas opozarjala na prisotnost kač. Prispeli smo do vznožja Bačič Kuka (1306 m), nekaj planincev je tu tudi počakalo. Proti vrhu je postala pot vse bolj zahtevna, saj si je bilo potrebno pri hoji pomagati z rokami. Osem planincev se je povzpelo na sam vrh. Vračali smo se po drugi poti, saj smo prečili Kuk od Visibabe (1160 m) od koder smo zopet lahko občudovali pogled na morje in vrhove Severnega in Srednjega Velebita. Do avtobusa smo se vrnili po ˝Premužićevi stazi˝. Sledila sta postanek in okrepčilo pri Halimi ter nato večerja v hotelu Velebno v Baških Oštarijah. Preostanek večera smo preživeli v kampu, kjer se je dogodilo tudi bližnje srečanje s kačo v eni izmed postelj.

V nedeljo zjutraj je bil predviden ob 7. uri pohod na Ljubićko Brdo (1320 m), vendar je bila na koncu soglasno sprejeta odločitev, da se že dopoldne odpeljemo v Karlobag in se okopamo v morju. Po morskih užitkih je sledila pot domov. Vmes smo se ustavili še v vasi Smiljan, rojstnem kraju Nikole Tesle in si ogledali spominski center posvečen njegovemu življenju in delu. (Boštjan Kozole)

Tura na Ciprnik in Vitranc

22.05.2010 | Marija Krušič, 24.05.2010, 30 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Sobota je kazala dobro, ko smo krenili iz Posavja. Bolj ko smo se bližali Gorenjski, bolj je bilo oblačno. Tam za Jesenicami pa se je vreme malo popravilo in nam vlilo upanja na dober zaključek dneva. Bilo nas je 35 in vsi smo v dobrih dveh urah prišli na 1745 m visoki vrh Ciprnika in se nato vračali v dolino preko Vitranca. Žal sedežnica v dolino ni vozila, zato smo jo korajžno mahnili peš. Nekje nad Kranjsko goro pa je delala druga (tro)sedežnica, ki povezuje sankališče z dolino. Nekaj naših junakov se je seveda prisankalo v dolino (škoda, da nimamo teh posnetkov - morda se kdo najde in nam jih pošlje). Sicer pa naj slike v galeriji govore o naši turi, s katero smo bili zelo zadovoljni. Prezadovoljni smo bili tudi z razgledi. Tistih nekaj dežnih kapelj smo pa itak že pozabili. Ah, kaj bi gledali na take malenkosti ...

Goteniški Snežnik

10.04.2010 | Marija Krušič, 20.04.2010, 11 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Goteniški Snežnik, z 1290 m nadmorske višine, je danes najvišji vrh na Dolenjskem. Dokler je bilo to območje še zaprto za planince, turiste in druge obiskovalce, je med planinci veljala trditev, da je Kum najvišji vrh na Dolenjskem. Kakorkoli že, planinci PD Bohor-Senovo smo se 10.4.2010 z manjšim avtobusom odpeljali mimo Kočevja in Koč. Reke do Gotenice. Od tam smo krenili na pohod. Sprva so nas spremljale kratkotrajne dežne kaplje, toda bolj ko smo rinili proti vrhu, vse bolj so se tudi meglice razgrinjale. Radovedno smo med potjo oprezali za kakšnimi rjavimi smrčki, vendar razen odtisov šap in kakcev nismo doživeli nobenega srečanja "tretje" vrste. Tudi sestop z najvišjega vrha, ki ni bil lahek spričo visokega snega in snežnih zametov, nam ni vzel poguma in dobrega razpoloženja. Veseli in dobro razhojeni smo se vrnili do avtobusa, ki nam je prišel precej daleč naproti. Tega smo bili še posebno veseli, saj smo bili mokri od snega, ki ga tam gor že pošteno preganjajo zvončki. Pomlad pa v zraku  ...

Pohod z Bohorja na Lisco

27.03.2010 | Marija Krušič, 29.03.2010, 15 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Pohod na Zasavsko goro, Vače in GEOSS

23.01.2010 | Marija Krušič, 01.02.2010, 11 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, dne 23.1.2010, smo se odpeljali z avtobusom do razvalin medijskega gradu pri Izlakah. Od tu smo potrebovali 1.40 ure do Zasavske gore in nato še uro in dvajset minut do Vač. Tam nas je čakal naš avtobus in nas popeljal še do Geossa. Ravno prav smo si odpočili, da smo lahko hitro stopili še na vrh Slivne. Tisti, ki zbirajo žige za ZPP in Križem-Kražem so ta dan "pobrali" 3 žige. Pa to ni najvažnejše: kljub zimskemu vremenu smo se imeli lepo!

Vodnik Boštjan Kozole

Šmohor

05.12.2009 | Marija Krušič, 23.12.2009, 5 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Na Šmohor smo šli peš iz Laškega in nato najprej na Malič in nato v kočo. Ni nas bilo prav veliko, smo se pa kljub temu imeli zelo lepo na zadnjem izletu v letu 2009. Na svidenje v letu 2009. Program za leto 2010 je že objavljen v naših treh oglasnih omaricah in na spletni strani.

Srečno novo leto 2010 vam želi

Komisija za izletništvo

Namesto Dobrče na Zasavsko goro in GEOSS

03.10.2009 | Marija Krušič, 05.10.2009, 17 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Ni bilo zadosti prijav - najbrž zaradi trgatve, zato je bil pohod na Dobrčo odpovedan. Namesto tega so bili pohodniki povabljeni na Zasavsko goro. Udeležilo se pa nas ni preveč, zato nas je vlak ob 7.uri in nekaj minut čist komot odpeljal do Save in nato pobral zvečer ob pol sedmih v Kresnicah. Vmes pa smo se imeli fajn v lepem sončnem vremenu. V dveh slabih urah smo prišli čez Tirno na Zasavsko goro, kjer smo bili v planinski koči zelo lepo sprejeti in še lepše postreženi. Medklic - zaprto imajo ob ponedeljkih in sredah. Po ogledu tamkajšnje cerkve in njene okolice smo nadaljevali pot na Vače in tja prispeli v uri in pol. Tudi tu je bil lep sprejem v gostilni Mrva. Po okrepčilu smo pohiteli še na GEOSS. Tukaj so nas pa nasploh presenetili z lepo in prijazno postrežbo, za povrh pa ponudili še ogled začasne razstave ročnih del DIV Zagorje. Vreme nas je služilo ves čas poti in pohod je minil brez nezgod. V Kresnice smo prišli nekoliko prezgodaj, zato smo začasno zatočišče poiskali v tamkajšnjem bifeju Štalca. Škoda, da vas ni bilo zraven. Pa se kdaj drugič. Lep pozdrav M.K.

Jerebica

05.09.2009 | Marija Krušič, 07.09.2009, 48 fotk | Gorništvo - izleti | Seniorji | Na vrh

Jerebica ali meter sonca

"Stopite še malo naprej. Tudi mi hočemo na sonce", so se oglašali nekateri v koloni dvajseterice, ko so nekje tam pod Krivim robom čakali, da se vse skupaj premakne. Prav zoprno je vleklo doli od Jezerske doline, oni bolj zadaj pa prepoteni z nejevoljo zrejo na one, ki spredaj stojijo na soncu. "Dobro, dobro, že gremo, vendar je tu samo za meter sonca" je bil odgovor in že so izginili za robom v strm žleb.
Nekako tako je bilo na našem hribolazenju po Jerebici. Nekoč je nekdo dejal, da ko se odpravljaš v planine, pojdi v slabem vremenu od hiše. S skepso razmišljaš o tej trditvi, ko ponoči poslušaš, kako lije, pa zjutraj, ko se pakiramo v avtobus, tudi ni veliko bolje. Temačno je bilo z nevihtnimi oblaki. Dobra dvajseterica nas je potem z optimizmom odbrzela proti Gorenjski - cilj Jerebica. Že od Kranja naprej so se megle že redčile, na Jesenicah pa se že kaže nebo v modrini. Bomba! Kranjska Gora, Rateče, proti Trbižu... Pri Fužinah zavijemo levo v hrib. Belopeška jezera. Spodnje in zgornje. Vsujemo se iz avtobusa. Fotoaparati šklocajo, iščejo motive. Jezero modro, mirno in Mangart ima v njem svojo podobo. Sprehodimo se še do zgornjega jezera. Zdi se, kot v velikem amfiteatru. Vse okoli stene. Mangart, Poldnik, Bukovnik, Huda škrbina, Vevnica, čisto na levi Ponce. Tja se tudi zapodimo. Ne čisto na vrh, samo do koče Luigija Zacchija, ki je na višini 1380m, pod Veliko Ponco. Pot je mestoma kar zoprna, kajti voda dere iz skalovij, hudourniki so polni peneče se vode. Pri koči pa je prijetno, vse tiste stene so nam še bolj na dlani. Vračamo se okoli po cesti. Prijeten sprehod, nekakšno ogrevanje za pohod, ki bo naslednji dan.
V avtobus, skozi Trbiž, Rabelj, preko Predela v Log in v Možnico. Bilo je že krepko popoldan, ko s polnimi rukzaki rinemo po gozdni poti nekam gor v kot in skoraj butnemo v nekaj, kar tam nismo pričakovali. Karavla. Bivša. Sedaj se gredo turizem. Vse skupaj ždi sredi jase, pod ostenjem 2125 visoke Jerebice. Stavba je kockaste oblike v dveh nadstropjih in dvema stražnima stolpoma na dveh vogalih. Vse to je še iz časov, ko so nam govorili, naj bomo rajši doma, pa tudi onim preko niso dovolili, da bi prišli na obisk. Lepo po cesti prosim, ne čez podrte bukve. No, tu smo prenočili. Sprejem je bil prijazen, jota okusna in dovolj jo je bilo- še za zajtrk. Preden smo se porazgubili po sobah, smo se dolgo v večer zadržali zunaj ob klepetu, pivu in vedno dobrodošlih vicih, ter pričakovali polno luno, da se je skobacala izza Svinjaka.
Jutro. Kot umito nebo z izrazito bleščečimi zvezdami in luno, ki se je že spuščala proti robu Kanina. Sliši se samo šumenje Možnice v grapi. Popolnoma se zdani, ko molče stopamo skozi bukovje po dolini Možnice. Pot se le nalahko vzpenja, potem pa nekako brez pravega prehoda gor in še gor, pa že kar v zajle. Zasopemo. V vsem tistem zaslišimo glasen pok, da kar zdrznemo. Nekdo je streljal tam nekje pod Policami, nasproti nam. Kako blizu sta si vsa ta idila in pa realnost. Kosovel: "Strel v tišino, droben curek krvi in brinovka obleži, obleži."
Po vsem tistem le prigrizemo ven iz bukovja in po poteh polnih grušča, na vrh Jezerskega sedla (1720 m). Pot zavije na italijansko stran. Piha. Mestoma je spolzko, tudi zrnati sneg je še ponekod. Tako kar nekaj časa, ko ugledamo vrh. Saj bo! Ne, ne bo! Pot se obrne navzdol, pa okoli, pa zopet navzgor. Mimo našega vrha. Tako kar nekajkrat, ko se izza nekega roba le pokaže. Vsa v soncu. Potem vrh. Dobre štiri ure. Dobri smo, ugotavljamo. Zmečemo rukzake v travo. Sedemo in samo gledamo. Pravzaprav se obračamo kot vrtavke okoli sebe. Prav pred nami Mangart in Jalovec razkazujeta svojo mogočnost, pa Loške stene; tam na vzhodu Krn gospodari nad svojo skupino. Tu pred nosom sta Rombon in Kanin, proti zahodu je skupina Špikov, Špic, ki so zbrani okoli Viša in Montaža (ki je tudi Poliški Špik). Tam naprej v daljavi Dolomiti. Morje? Da, tudi morje je videti proti jugu. Mi pa sedimo tam na vrhu polnem sonca. Uživamo popolnoma sproščeni. Tukaj ni samo en meter sonca. Sonca je dovolj. Zunaj in znotraj nas.
Kasneje, doli v dolini, ko je avtobus zavil v dolino Soče, smo rahlo utrujeni zrli v vršace, ki smo jih zapuščali in ugotavljali, da smo zmagali na celi črti. Do naslednjih izzivov.

Miro Četrtič

Skupinica 5 planincev in 2 planink se je 8.8.09 odločila, da ne gre na Triglav z glavno skupino, ampak da opravi predturo na Kriške pode in tako pripravi teren za leto 2010.

Rečeno - storjeno, celotno zgodbovam ponujamo v sliki in besedi. 

Montaž in Špik Hude police

25.07.2009 | Marija Krušič, 28.07.2009, 35 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

»Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangrt najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši…..« Tako je drugo najvišjo goro Julijskih Alp opisal Julius Kugy (1858 – 1944), ki se je prvi povzpel na Montaž 24. avgusta 1902. Bili so štirje, ki so opravili prvenstveni vzpon po severni steni – po smeri, ki se še sedaj imenuje Kugyjeva: Kugy, njegov plezalski kolega dr.Bolaffio ter vodnika Jože Komac iz Trente in Ojcinger iz Ovčje vasi.
                                                                                             ***
Po ozki, strmi, a zelo slikoviti cesti smo se z Nevejskega sedla (s skoraj že pozabljenim slovenskim imenom V žlebeh) pripeljali na planoto Pecol (1502 m). S parkirnega prostora smo se mimo koče Brazza povzpeli na cvetoče pašnike, ki se razprostirajo vse do spodnjega roba skalnih sten. Tu sta se skupini ločili.
Druga skupina se je napotila na 2420 m visoki Špik Hude police, prvo skupino pa je pot vodila čez pašnike, mimo Škrbine (2201m), od koder pogled seže v zahodne globeli Klapadorije, na melišča visoko pod Montaževimi južnim ostenjem. Vso pot so nas spremljali žvižgi svizcev in radovedni pogledi kozorogov, ki so se pasli ob robu melišča. Dobrih sto metrov više smo stopili v skale. Zdaj je šlo pa zares. Nadeli smo si varovalne komplete in čelade ter »vklopili pogon na vse štiri«. Žičnih vrvi in klinov ni bilo prav veliko, še največ železja je v dobrih 60 m visoki Pipanovi lestvi, ki nas je preko navpičnega skalnega praga pripeljala na enega najlepših grebenov v Julijcih. Še dobre pol ure in stopili smo na vrh (2753 m), označen z železnim križem in zvončkom »za gorniško srečo«, postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju. Občutki in razgledi so bili nepopisni. V daljavi so nas pozdravljali Triglav, Jalovec, Mangart, dolgi greben Kanina, vrhovi Karnijskih Alp, Visokih Tur, Dolomitov,…pod nami so ležale doline Dunja, Zajzera, Reklanica,….pogled je segel vse do morja….
Sonja Kostevc

Južni Velebit

27.06.2009 | Marija Krušič, 02.07.2009, 14 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto 27.6.2009 smo se s Senovega z avtobusom, na katerem je bilo 46 planincev odpravili na Hrvaško proti Južnemu Velebitu. Končni cilj je bil Nacionalni park Paklenica.
Ko smo prispeli na izhodišče, t.j. parkirišče v Nacionalnem parku, smo krenili po dolini Velike Paklenice do Planinskega doma Paklenica. Po krajšem počitku smo se ravno odpravljali proti Ivinim vodicam, ko je začelo deževati. Po dveh urah se je vreme izboljšalo, mi pa smo prvotni plan spremenili in opravili samo krajšo turo po dolini Velike Paklenice do Crnega vrila, kjer smo Veliko Paklenico prečkali in se vrnili do Planinskega doma Paklenica.

V nedeljo 28.6.2009 smo se v spremstvu domačina Maria od Planinskega doma povzpeli do Male Močile in Jurline. Pri vzponu na Aniča Kuk si je bilo potrebno pomagati tudi z rokami. Na vrhu se je odprl razgled po Velebitskem kanalu, Severni Dalmaciji in Južnem Velebitu. Od tu je sledil spust v dolino Velike Paklenice in odhod domov. Spotoma smo se ustavili še v Starigradu, kjer smo se okopali v morju in nastavljali sončnim žarkom.
Planinski vodnik Boštjan Kozole

Kobarid in slap Kozjak

06.06.2009 | Marija Krušič, 02.07.2009, 14 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Ratitovec

16.05.2009 | Marija Krušič, 02.07.2009, 22 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Pohod v Zasavje: na Klobuk-Kal-Mrzlico

28.02.2009 | Marija Krušič, 28.02.2009, 10 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Februarski izlet PD Bohor je bil tudi tokrat realiziran z avtobusom. Pripeljali smo se do Hrastnika, na koncu pa smo se vrnili v Trbovlje. V Hrastniku smo startali na Klobuk. Pot nanj je sicer strma, toda izredno lepa, mestoma je podobna naši bohorski Grebenski poti. Do Klobuka je bila pot kopna, kasneje nas je presenetilo nekaj pomrznjenega snega in mestoma tudi led. Uspešno in brez nezgod smo prišli na Kal in nato še na Mrzlico, kjer smo se povzpeli še na 1122 m visok, drugi najvišji vrh v Posavskem hribovju, s katerega smo videli Triglav in celotno verigo Kamniško-Savinjskih Alp ter vse tja do Pohorja in še naprej. Pohod je bil uspešno opravljen in brez nezgod, glavni vodnik je bil Boštjan Kozole.

Bevkov vrh in Ermanovec

26.04.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 9 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Golica - Karavanke

17.05.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 8 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Janče

19.01.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 3 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Mangart

09.08.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 37 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Mangart je uspešno za nami. Čeprav je iz petka na soboto v Posavju in tudi na Senovem in v Krškem navsezgodaj zjutraj še zelo grmelo in deževalo, se nas je 60 udeležencev odpeljalo na Gorenjsko z dvema malima avtobusoma. Bolj ko smo se bližali italijanski meji, manj oblakov je bilo na nebu. Ko pa smo prispeli do Mangartske koče, pa je (sploh... in oh... ) sijalo najlepše sonce in razgledi so bili prečudoviti. Kam vse se je videlo! Jadransko morje se je lesketalo na jugu; pa gore in planine v Sloveniji, Avstriji in Italiji - vse kot na dlani. Ozračje oprano po hudem nalivu. Turo smo izpeljali tako: 5 udeležencev je imelo samovarovalne komplete in ti so splezali po slovenski smeri na vrh. Dobrih 10 se jih je podalo do Mangartskega sedla (2059 m visoko) in nato nazaj do koče, ostalih 47 junakov/junakinj s šoferjema vred pa smo v 2 urah osvojili 2678 m Visoki Mangart, in to ravno v trenutku, ko je nanj priplezalo naših 5 junakov.

Vrnili smo se srečni, zadovoljni in polni energije in želja, da v kratkem osvojimo še Stol in se razgledamo po našem drugem nadaljevanju soške fronte.

Piz Boe - Italija

19.07.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 46 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Piz Boe, 3152 m (Italija, Dolomiti). Bila je lepa sobota in nedelja, 19. in 20.7.2008, ko se nas je poln avtobus (52) bohorskih planincev podalo na 3152 m visoki Piz Boe v Italijo. S Senovega smo krenili že ob 2.30 uri in po cca 450 km vožnje prispeli na sedlo, od koder smo šli peš do prve koče. Še isti dan smo šli na sam vrh. Hoje do vrha je bilo za dobre 4 ure. Moramo posebej pohvaliti naše PLV in tudi planince in planinke, kajti prav vsi smo dosegli vrh Piz Boe. Prenočevali smo ločeno (nekaj v koči na vrhu, ostali v nižji koči). Razgledi z vrha pa so bili prekrasni, še posebej navsezgodaj zjutraj v nedeljo. Ob povratku smo obiskali še nemško vojaško pokopališče. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov in čudovitih razgledov po Dolomitih.

Prisojnik in Mavrinec

12.07.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 27 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Spet je hitel nabito poln manjši avtobus s Senovega na Gorenjsko. Razdelimo se v tri skupine: 1.manjša skupina pleza s popolno opremo skozi prednje Okno in doseže vrh; 2. večja skupina pride od Gladkega roba do Okna, kjer se zaradi slabih vremenskih razmer odloči za sestop; 3. skupina pa je izstopila že pri hotelu Erika in šla peš na Mavrinc ter sestopila do Koče na gozdu, obiskala vmes še Rusko kapelico in pri Mihovem domu počakala na senovški avtobus. Vse tri ture so bile izvedene brez nezgod in smo bili v zgodnjih večernih urah že doma.

Samoborsko pogorje - Hrvaška

23.02.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 9 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Soška fronta - II. del (Lepena-Krnsko jezero-Krn)

07.09.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 23 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

II. del: Po sledeh soške fronte (2008: Krn in Krnsko jezero, Batognica). Še vedno zelo oblegana prenočišča na območju Krnskega pogorja ob septembrskih vikendih so  pač botrovala temu, da smo prenočili iz sobote na nedeljo v Lepeni. Zgodaj zjutraj smo odrinili v dveh skupinah na turo. Prva, ki je štela 22 planink in planincev, se je podala ob 5.30 uri iz koče v Lepeni in šla mimo jezera na vrh Krna ter se v Lepeno vrnila okrog 17.ure. Druga skupina 8 planink in planincev pa je šla samo do jezera in koče pri Krnskem jezeru. Vzela si je več časa za ogled teh naravnih lepot. Medtem pa vreme na višini nad 1700 m ni bilo razgledno. Bolj je spominjalo na dež, ki naj bi se vsak čas vsul iz temnih oblakov. Pa se ni in člani prve skupine smo srečno in varno opravili svojo turo. Ko smo se nekje okrog 18.ure pripeljali v dolino Soče, pa smo doživeli močan naliv, ki nam v avtobusu pač ni prišel do živega. Vračali smo se čez Predil, se malo razgledali okrog trdnjave Kluže in zvečer okrog 23. ure prispeli domov. Za razliko s pohodom na Stol, smo bili tokrat suhi in veseli. Kdor je manjkal mu je lahko žal.

Srednji Velebit - Hrvaška

28.06.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 20 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Stol - Karavanke

23.08.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 5 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Velika planina

29.03.2008 | Marija Krušič, 04.02.2009, 7 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Gorjanci

06.12.2008 | Marija Krušič, 03.02.2009, 15 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

V soboto, na Miklavževo, se nas je nabral poln avtobus. Odpeljali smo se v Šentjernej, kjer smo pobrali še tri planince tamkajšnjega planinskega društva in skupaj izstopili na Javorovici. Od tam smo šli peš na Pirčev hrib in nato po grebenih Gorjancev do našega cilja, oz naših ciljev, kajti ena skupina je šla še na Trdinov vrh, velika večina pa je šla direktno v kočo na Sv. Miklavžu.
Med potjo je bilo, kar se tiče vremena, vsega po malem, čeprav so vremenoslovci obetali lep zimski dan. Kmalu od Pirčevega hriba je pričelo deževati, nekje okrog 1000 metrov nadmorske višine so se ponujale snežinke. Ko so tudi te ponehale, je posijalo sonce. Na povratku do Gospodične pa nas je neusmiljeno "toklo babje pšeno". Hudega nam ni bilo, prišli smo zdravi in celi domov, pa tudi zadovoljni s pohodom, saj so nas prijazni šentjernejski planinci lepo vodili in nam povedali marsikaj zanimivega o njihovih krajih. Še bomo šli na Gorjance, morda bomo takrat doživeli lepše vreme in lepše razglede!

Lepenatka in Rogatec

25.10.2008 | Marija Krušič, 03.02.2009, 12 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Pohod Bizeljsko - Podsreda

17.01.2009 | Marija Krušič, 30.01.2009, 22 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh

Bili smo na Bohorju

15.01.2009 | Hinko Uršič, 15.01.2009, 6 fotk | Gorništvo - izleti | Ostalo | Na vrh