PLANINSKO DRUŠTVO BOHOR SENOVO

V soboto, 17. 2. 2024 je potekal že 29. tradicionalni Valentinov pohod iz Kozjega na Bohor. Pohod se je pričel izpred hotela Kozjanski dvor in se v lepem vremenu zaključil pri koči na Bohorju.

V soboto 4. 11. 2023 smo izvedli izlet na Nanos s šestimi udeleženci. Avtomobila smo parkirali na urejenem parkirišču nad Razdrtim tik nad avtocesto. Izbrali smo vzpon preko strmejše in zahtevnejše poti do razglednega roba ob televizijskem oddajniku in Vojkovi koči na Nanosu. Po okrepčilu pri koči je sledil povratek po položni poti, ki poteka po travnatem grebenu v smeri Vipavske doline. Tik pred cerkvijo Sv. Hieronima smo skrenili na pot, ki preči pobočje nazaj v smeri Razdrtega.

Glede na deževne razmere v preteklih dneh, ki so bile verjetno razlog za slabšo udeležbo na izletu, je vreme zdržalo brez dežja in nam omogočilo krasen dan na Nanosu

4. družinski planinski tabor: Pokljuka (22. 7. – 29. 7. 2023)

Oranžen alarm, rdeč alarm, toče in nevihte. Vse to se je dogajalo v naših pripravah na že 4. družinski tabor. A vseeno smo se z enodnevnim zamikom za šest dni preselili na pravljično Pokljuko. Pred burnim vremenskim dogajanjem nas je ščitila vojaška hišica, ki nam je služila kot suho in toplo zavetje. Vsako sonce, lepo vreme, pa smo izkoristili za raziskovanje naše planote. Osvojili smo planino Konjščico, Uskovnico, Zajamniki, Blejsko kočo na Lipanci in kar nekaj otrok razveselili z osvojenim dvatisočakom – Viševnikom. Naše dogajanje v taboru smo tradicionalno popestrili z različnimi ustvarjalnimi in športnimi delavnicami, orientacijo, petjem in večernimi pravljicami. Cel teden pa smo se mučili zakuriti ogenj s pomočjo kresila in na koncu nam je tudi to uspelo.

Super kuharice + odrasli v akciji + aktivni, svobodni in nasmejani otroci = uspešen 4. družinski tabor.

"Uršlja gora ali Plešivec je s svojimi 1699 metri najvzhodnejši Karavanški vrh, ki leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Ime Plešivec je dobila po apnenčastem sivem vrhu nad gozdnatim pobočjem gore, ki iz doline izgleda kot pleša. Ime Uršlja gora pa je gora dobila po cerkvi sv. Uršule, ki je najvišja ležeča cerkev v Sloveniji."

V soboto 22. 4. 2023 smo izvedli izlet na Uršljo goro. Z avtomobili smo se peljali skozi Celje, Velenje, Slovenj Gradec in vas Sele do Poštarskega doma pod Plešivcem. Za vzpon na Uršljo goro smo izbrali pot čez Kozarnico. Zadnji del poti je potekal v snežnih razmerah. Po okrepčilu v planinskem domu smo se odpravili še do križa na vrhu Uršlje gore in se tam fotografirali, nato pa se po drugi poti čez Kal vrnili v dolino.

V sklopu prireditev ob prazniku Mestne občine Krško je planinsko društvo Bohor Senovo v soboto, 4. 6. 2022 organiziralo 20. Juriš na Bohor. Tradicionalni planinski pohod je potekal tudi v okviru akcije Planinske zveze Slovenije, Slovenija planinari (slovenijaplaninari.pzs.si; #LjubimGore). Pohod je namenjen spoznavanju manj znanih poti in kotičkov Bohorja.

Zbor pohodnikov je bil ob 8. uri na Jablancah. Po pozdravnem nagovoru organizatorja je pohodnike v imenu Mestne občine Krško pozdravil podžupan g. Vlado Grahovac. Slabo vreme prejšnjega dne je botrovalo manjši udeležbi. Zbralo se je 7 pohodnikov, ki so pod vodstvom planinskega vodnika krenili po trasi Jablance – Budnov mlin – Vidičova bajta – Škofov križ – planinska koče na Bohorju. Po počitku pri planinski koči je sledila pot v dolino na Jablance.

V nedeljo, 8.5.2022, je na Bohorju potekala že 43 tradicionalna jezikovova nedelja. Da je res tradicionalna in dobro poznana med ljudmi, pričajo številni obiskovalci, ki so prišli na ta dogodek. Niti hladno in vetrovno dopoldansko vreme jih ni pregnalo v dolino. Bilo je veselo in pestro. Na tekmovalnem delu je bilo predstavljenih 7 jezikov v treh kategorijah.

Oskrbnica koče, ga. Jožica Omerzu, je poskrbela za pijačo in jedačo. Za piko na i pa še Ansambel Občutek, ki je s svojo glasbo številne ljudi obdržal na Bohorju še pozno popoldan.

V soboto, 19. 3. 2022 se nas je zbralo sedem planincev in se odpravili na planinski izlet na Kal in Mrzlico.

Pripeljali smo se v Hrastnik in parkirali na Cesti 3. julija. S parkirišča smo sledili smerokazom za Kal in Mrzlico. Pri tem smo se najprej povzpeli na vrh razglednega Klobuka in nato nadaljevali mimo smučišča Rajska dolina do planinskega doma na Kalu. Od tu smo se nato povzpeli na vrh Kala, se spustili na drugo stran in se povzpeli še na vrh Mrzlice. Po krajšem postanku pri planinskega domu na Mrzlici smo se vrnili do planinskega doma na Kalu, se okrepčali ter se v Hrastnik vrnili po drugi poti skozi vasi Ravne in Boben.

V dolino smo se vrnili vsi nasmejani in dobre volje. Ostale pa vabimo, da se nam pridružijo na naslednjih planinskih izletih.

V soboto. 20. 11. 2021, smo se se v številčni udeležbi odpravili na izlet na Tolsti vrh in Kriško goro.

Zbrali smo se na izhodišču v Gozdu, kamor smo prišli z avti. Ker je bila udeležba na pohodu zelo pisana in raznolika po starosti in zmožnostih smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je naredila celoten krog iz Gozda na tolsti vrh, po grebenu do Kriške gore in nazaj v Gozd. Druga skupinapa je odšla le do Kriške gore in nazaj.

Vsi smo bili nagrajeni s prelepimi razgledi in meglenim 'bazenom' pod nami. Tako da smo se vsi nasmejani in dobre volje vrnili v dolino.

V soboto. 23. 10. 2021, smo se s kombije Športne zveze Krško, zjutraj odpravili proti Gorenjski. Vremenska napoved se je dan pred odhodom poslabšala, vendar smo kljub temu vztrajali. Bilo nas je 8. 

Za izhodišče smo si izbrali Prtovč. Pot pa je bila zastavljena krožno, po eni strani gor in po drugi dol. Na vrhu nas je čakala toplo ogreta krekova koča na Ratitovcu, ki si je s svojo gostoljubnostjo letos pridobila naslov Naj planinske koče. Lahko rečemo, da več kot zasluženo in vsekakor priporočamo obisk.

Vreme je sicer zdržalo, dež se nas je usmilil. Nas je pa ves čas spremljala gosta megla, tako da po razglede se bomo morali še vrniti.

Po lanskoletni odpovedi zaradi epidemioloških ukrepov (Covid) je planinsko društvo Bohor Senovo v soboto, 12. 6. 2021 ponovno organiziralo Juriš na Bohor. Tokrat že 19.. Tradicionalni planinski pohod je namenjen spoznavanju manj znanih poti in kotičkov Bohorja. Potekal je v sklopu prireditev ob prazniku Občine Krško, pridružilo pa se je tudi k obeležitvi letošnjega Dneva planincev.

Zbor pohodnikov je bil ob 8. uri na Jablancah. Po pozdravnem nagovoru organizatorjev je pohodnike v imenu Občine Krško pozdravila podžupanja ga. Ana Somrak. Zbralo se je 13 pohodnikov, ki so pod vodstvom dveh vodnikov krenili po trasi Jablance – Trebež – srebrni park – lovski  bivak – Gadova peč – Veliki Javornik – planinska koče na Bohorju, kamor so prispeli po približno 2 urah in 40 minutah. Po počitku in okrepčilu pri planinski koči je sledila pot v dolino na Jablance.

V soboto, 20.6.2020, smo s komijem odšli zjutraj iz Senovega na Kompotelo (1989m). Iz Ljubljane se nam je pridružil še en avto in tako je skupina štela 11 pohodnikov. Kljub strahu pred dežjem, nam je šla narava na roko in smo suhi srečno prispeli na vrh in nazaj. Zelo lep izlet z lepimi razgledi (na žalost so bili najvišji vrhovi v megli). Potrebno pohvaliti vse pohodnike, saj ni bilo nobenih težav in smo lahko vsi uživali v hoji. Se vidimo na naslednjem izletu.

Vodnik, Gregor Umek

Valentinov pohod je letošnje leto potekal v soboto, 15.2.2020. V lepem in toplem vremenu se nas je okoli 200 pohodnikov odpravilo na pot iz Kozjega na Bohor. Pot je potekala v dobrem vzdušju, malo nas je presenetilo edino blato na koncu poti. Ampak kljub vsemu smo vsi zadovoljni prišli do koče, kjer smo se okrepčali in šli vsak svojo pot v dolino. Naslednje leto zagotovo ponovimo! Imejmo se radi :) 

Na pustno soboto, 22. 2. 2020 se je 11 planincev z avtomobili odpravilo na planinski izlet na Slivnico in ogled Rakovega Škocjana.

Avtomobile smo parkirali v Cerknici in od tu pričeli pohod na Slivnico. Začetni dokaj strm vzpon je potekal po gozdu, ko pa je pot prešla na greben Slivnice, smo hodili ob robu travnikov. Razgledi so se nam odpirali na vse strani. Na jugu se je pod nami razprostirala ravnica z muhastim Cerkniškim jezerom, ki ga je bilo v tem letnem času samo za vzorec. Onstran jezera se razprostirajo Javorniki, na jugovzhodu se vidi Snežnik, na zahodu pa se vidi od Nanosa do Golakov. Na severu nam je razgled segal vse do Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Korak nam je velikokrat zastal, da smo lahko ob tem izkoristili odlične vremenske pogoje za razgledovanje in fotografiranje. Po slabi uri in pol hoje smo prispeli do planinskega doma na Slivnici, ki je trenutno zaprt, saj Občina Cerknica išče zanj oskrbnika. Sledila je malica, nato pa še pet minut vzpona na sam vrh Slivnice 1114 m visoko. Zopet smo občudovali panoramski razgled na vse strani. Ker pa je začel močneje pihati hladen veter, smo zaprosili naključno planinko, da fotografira našo skupino na vrhu ter se nato odpravili nazaj proti Cerknici.

Iz Cerknice smo se odpeljali do našega naslednjega cilja v Rakov Škocjan. Naravni rezervat in park Rakov Škocjan je okoli 2,5 km dolga kraška dolina v osrčju Notranjske. V daljni preteklosti so vode, ki se s Cerkniškega polja in Javornikov podzemsko pretakajo proti Planinskemu polju, tu ustvarile veliko jamo. Kasneje se je strop jame na več mestih udrl in nastala je slikovita dolina. Danes je dolina kot široko odprto okno, skozi katero lahko pogledamo v sicer skriti kraški svet. Po njenem dnu se vije reka Rak, ki priteče na dan iz Zelških jam in ponikne v Tkalca jamo.

Vzeli smo si čas in se spustili v Zelške jame ter videli Mali naravni most. Spustili smo se še v Tkalca jamo, ogledali pa tudi Veliki naravni most ter ostanke cerkve Sv. Kancijana.

Ni nam bilo žal časa, ki smo ga namenili pohodu na Slivnico in ogled Rakovega Škocjana.

Novmber je čas, ko PD Bohor Senovo izpelje delovno akcijo bodisi na koči ali na poteh do koče. Letos je bila na vrsti delovno-markecistična akcija in sicer je bil povdarek na poteh okoli Bolnice in Javornika. Zbralo se nas je 10 pridnih oseb in skupno smo uredili poti ter narisali nemalo markacij, ki bodo pomagale, da se pohodniki ne bodo več mogli izgubiti na našem Bohorju. Akcija je v celoti uspela in tui kosilo na koči je bilo odlično. Vsekakor so takšne akcije zelo dobrodošle in jih bodo izvajali tudi v bodoče.

V soboto, 15. 6. 2019 je na Lisci potekal Dan slovenskih planinskih doživetij, ki je sovpadel tudi s srečanjem planincev MDO PD Zasavja, srečanjem mladih planincev MDO PD Zasavja in dnem Zasavske planinske poti. V ta namen je PD Bohor organiziralo pohod iz Krakova (Vinska klet Mastnak) preko Cerja, mimo sv. Jošta na Lisco, ki se ga je udeležilo 10 planincev.

Planinska, turnokolesarska, plezalna, markacijska, orientacijska, gorskoreševalna, naravovarstvena in kulturna doživetja so ta dan na Lisci po informacijah Planinske zveze Slovenije razveselila 2.500 odraslih, mladih in najmlajših planincev, turnih kolesarjev, plezalcev ter drugih ljubiteljev gora in narave iz vse Slovenije in tujine, ki so tako že tradicionalno odprli poletno planinsko sezono.

V okviru praznika Občine Krško je planinsko društvo Bohor Senovo v soboto, 8. 6. 2019 organiziralo 18. Juriš na Bohor. Tradicionalni planinski pohod je namenjen spoznavanju manj znanih poti in kotičkov Bohorja.

Zbor pohodnikov je bil ob 8. uri na Jablancah. Po pozdravnem nagovoru predsednika PD Gregorja Umeka je pohodnike v imenu Občine Krško pozdravil še podžupan g. Vlado Grahovac. Zbralo se je 19 pohodnikov, ki so pod vodstvom dveh vodnikov krenili po trasi Jablance – slap Bojanca – slap Pekel – partizanska Tehnika – lovski  bivak – Javornik – planinska koče na Bohorju. Po počitku pri planinski koči je sledila pot v dolino na Jablance. Prihod na cilj ob 14.20 uri.

V soboto, 18.5.2019, se je odvil planinski izlet na Nanos. Udeležilo se ga je 9 pohodnikov. Kljub malo slabšim razmeram, so vsi osvojili vrh in se srečni vrnili v dolino ter domov. 

5. maja se je slaba vremenska napoved na Bohorju uresničila. Veter, dež in sneg sta povzročila, da je bilo letos manj obiskovalcev, vendar več tekmovalcev kot lansko leto. Tudi to je dokaz, da se ena najstarejših prireditev v Posavju, ki jo organizira PD Bohor Senovo, izvaja ne glede na vremenske okoliščine.

V treh kategorijah, domiselnosti v aranžiranju, dolžini in teži, se je pomerilo 12 tekmovalcev. Le-te je komisija v sestavi Božo Kosalec, Jože Ivačič in Jožica Mavser s pomočjo tehtnice, metra in točkovanja razvrstila v naslednje zaporedje. Med dolgimi jeziki je 3. mesto osvojila Špela Krajnc (62,5 cm), 2. mesto Primož Klavžar (62,7 cm) in 1. mesto Marko Kranjc s 64 cm. Tehtnica je 3. mesto dodelila Lavri Maček (1074 g), 2. mesto Mirku Pajku (1520 g) in 1. mesto Ivanki Požun (1790 g). Ne glede na to, da je odločitev v najtežje ocenjevalni skupini lahko subjektivna, je bila po enoglasni odločitvi komisije tretja Nina Požun (Dobrodošli na postrvi v Sobnik), druga Marija Žveglič (Jezik »tamlade«) in prva Magda Glas (Krožno križišče na Senovem). Medalje, priznanja in zahvale za sodelovanje sta podelila Gregor Umek, predsednik PD Bohor Senovo, in predsednik komisije Božo Kosalec, praktične nagrade pa je prispevala najemnica koče Jožica Marija Omerzu. Ob prijetnih zvokih tria ansambla Labirint in odlični postrežbi najemnice koče smo se zadržali še v pozno popoldne.

Prvo soboto pomladi, 23.3.2019, se nas je 8 pohodnikov odpravilo na planinski izlet na Viševnik. Odšli smo s komijem. Vreme je bilo res kristalno jasno in skoraj nič vetrovno. Vsi smo bili zelo zadovoljni z izletom in vrnili smo se polni sončne energije (vendar nič rdeči, ker smo se dobro namazali:) ).

Hvala vsem za udeležbo na izletu.

Vodnik:Gregor Umek

Ljubitelje narave in prijatelje Bohorja smo povabili, da se zberemo v nedeljo, 18.11.2018, ob 8:00 na koči na Bohorju.

Organizirali smo delovno akcijo za urejanje planinske pot od Dobrovskega potoka do koče na Bohorju (Grebensko pot) in poti od koče do bohorskega Okna in Petrove skale.

Kaj pa smo uredili:

Pot do okna in Petrove skale je očiščena in nadelana.

Na grebenski poti je  zamenjana jeklenica na plezalnem delu, urejeno odvodnjavanje  in še kakšna malenkost,

Planiski izlet na Snežnik je bil organiziran v soboto, 17.11.2018. Vreme je bilo napovedano sončno in tako se nas je nabrala lepa skupina pohodnikov. Z dvema kombijema in enim osebnim avtom se nas je na izlet podalo 19 oseb in ena psička. Vreme je bilo res sončno, ampak burja in mraz sta poskrbela, da smo izvedeli ter doživeli zakaj se ta prelep osamelec imenuje Snežnik. Kljub vetru smo preživeli zelo lep dan, z lepimi pogledi, katere si lahko vsi skupaj ogledate v spodnji galeriji.

Hvala vsem pohodnikom za udeležbo in se vidimo na naslednjih izletih!

Vodnik: Gregor Umek

Foto: Miro Četrtič

Planinsko društvo Bohor Senovo je v soboto, 19. 5. 2018 organiziralo planinski izlet na Veliko Planino. Zbralo se nas je 14 planincev, ki smo se nato z avtomobili odpeljali do Kranjskega Raka na Volovjeku, kjer je bilo izhodišče izleta.

Povzpeli smo se do Gojške planine in nadaljevali pot do Jarškega doma, kjer smo se okrepčali. Sledil je pohod po Veliki planini, najprej mimo Domžalskega doma, nato med pastirskimi bajtami, na koncu pa še vzpon na Gradišče, ki je z višino 1667 m najvišji vrh Velike planine. Zaradi spremenjljivega vremena  smo na vrhu imeli razgled po planoti Velike planine, vse ostalo pa je zakrivala nizka oblačnost. Za kratek čas se ja odprl razgled proti jugu, da smo lahko videli Kamnik z okolico.

Ker je bilo iz smeri Kamniških Alp občasno slišati grmenje, vremenska napoved pa je v popoldanskem času napovedovala možnost padavin, smo se odločili za povratek. Po spustu z Gradišča smo se povzpeli še do kapele Marije Snežne, imeli tu krajši postanek ter nato nadaljevali pot v dolino. Vreme se nas je usmililo in je z dežjem počakalo, da smo se lahko z avtomobili v miru odpravili proti domu.

V soboto, 21. 4. 2018 je Planinsko društvo Bohor Senovo organiziralo enodnevno turo v Kamniške Alpe. Naš cilj je bila koča na Kriški gori. Kriška gora je gorski greben, ki se razprostira med Tržičem in Storžičem.

Zbralo se nas je 30 planincev, od tega 20 otrok iz OŠ Raka, ter se z avtobusom odpeljali do kraja Golnik. Od tu smo se najprej povzpeli do vasi Gozd, kjer smo imeli daljši počitek. Sledil je strm vzpon do koče na Kriški gori z obveznimi postanki na urejenih klopeh ob poti. Imeli smo lep sončen dan s prekrasnimi razgledi na okoliško hribovje in gorenjsko ravnino. Ta dan so izkoristili tudi številni jadralni padalci za vzlet s Kriške gore in jadranje po nebu.

Po malici, počitku, občudovanju razgleda ter jadralnih padalcev je sledil sestop do Golnika in povratek domov.

V soboto, 18. 11. 2017 se nas je sedem planincev odpravilo na enodnevno turo v Slovensko Istro z namenom, da se povzpnemo na Slavnik in Socerb.

V deževnem jutru smo krenili na pot z dvema avtomobiloma. Vremenska napoved je za ta dan obljubljala ugodne razmere, kar se je kasneje tudi zgodilo. Edini moteč faktor je bila burja. Nekje bolj, nekje manj, odvisno od izpostavljenosti mesta.

Avtomobila smo parkirali v kraju Podgorje, ter se odpravili proti Slavniku. Za vzpon smo izbrali pot z oznako »strma pot«. Mogoče je imel kdo od udeležencev v začetku še pomisleke, da bo pot prestrma, vendar se je izkazalo, da je strah odveč. Pot je najprej potekala po gozdu, proti vrhu se je gozd čedalje bolj redčil. Zadnji del vzpona smo opravili po obširnem travniku, posejanim z le redkim grmičevjem, za nami pa se je kazala Istra s Koprskim zalivom. Povzpeli smo se na vrh Slavnika od koder se je razprostiral razgled do Nanosa in Trnovskega gozda, Alp in Dolomitov, Istre in morja. Slavniku pravijo tudi primorski ali istrski Triglav. Sledil je počitek in okrepčilo v Tumovi koči tik pod vrhom, temu pa povratek v dolino po daljši »položni poti«.

Naš naslednji cilj je bil Socerb. Iz Podgorja smo se odpeljali proti vasi Kastelec. Avtomobila smo parkirali na Vardi in se po Kraškem robu napotili v smeri gradu Socerb. Pot je bila položna in je v glavnem potekala po širši makadamski cesti po kraški pokrajini. Spotoma smo se ustavili še pri Sveti jami, ki je edina kraška jama spremenjena v cerkev v Sloveniji. Ker je vhod vanjo zaklenjen, smo si njeno notranjost ogledali skozi mrežo na vhodnih vratih.  Nato smo nadaljevali pot do gradu Socerb, ki je oddaljen 300m. Pri gradu je veliko parkirišče s katerega smo občudovali fantastičen pogled na Tržaški zaliv. Še boljši razgled pa smo doživeli, ko smo se povzpeli na obzidje gradu. Sledil je povratek po isti poti do avtomobilov ter nato proti domu.

V soboto. 8. 7. 2017 se naj je 8 članov ospravilo na izlet na Ojstrico. Ob izrazito vroči vremenski napovedi smo bili nato deležni celo dežne plohe, ampak smo kljub temu uspešno osvojili vrh in doživeli čudivit dan v gorah. Ni ga lepšega kot takšen dan v družbi enakomislečih.

Ni bilo pretirano navdušenega odziva na vabilo, da bi šli na Čemšeniško planino. To soboto. Ma, je mrzlo, veliko snega, nekaj me po grlu žgačka…so bili verjetno izgovori…Prišli smo pa trije. Ne trideset, ampak trije. Boštjan, Fani, Miro, zastopniki vsak svoje generacije, pač! Tudi dobro. Bilo je pasje mrzlo jutro, ko se vozimo za Savo, mimo Radeč, Hrastnika, skozi Trbovlje. Vedno imam čuden filing v Trbovljah. Nekam čudna mešanica stavb se tam prepleta. Stare rudarske kolonije z obveznimi barakami za kuln in drva, ter nekakšne stolpnice (saj tistim kockam iz betona tako pravijo, kajne?), ki v tisti ozki grapi silijo kvišku. Ne vem. Je pa z ugasnitvijo rudnika, ugasnilo veliko. Na koncu Trbovelj zavijemo v hrib in kar ni konca serpentinaste ceste. Planinski dom na Vrheh. Tu se vožnja konča. Dom je zaprt. Samo en črn avto premražen čemi na parkirišču, ni žive duše, nobenega glasu. Še vrane ne vreščijo. Mi pa na pot. Se zdi, da ni tako mraz, kot je dolini. Pokrajina je idilična, zasnežena, hoja po snegu je prav prijetna, ni tisto (dva koraka naprej , enega nazaj), ko rineš v breg. Domačija Gunet. Nikogar. Še psa, ki si ga nekako pričakoval, da se bo izza vogala zapodil vate, ne. Za to domačijo se svet odpre. Savinjska dolina je na dlani, Pohorje, Golte, Peca. Ja, tudi Šoštanj. Pravzaprav, velik gobast dim govori kje je. Meglice, ki so proti jugu modrikaste, so tu rumenkaste. Butajo v hribovje Pohorja, nato se razlezejo po Savinjski, proti Celju…Od tega razgledišča pot zavije strmo v gozd. Snega je več, grčave bukve molčijo, oddajajo pa neko energijo…Črni vrh (1204m), je najvišja toča planine. Od tod se gre samo po grebenu, svet se odpira proti jugu. Kum, lisca, Bohor, Gorjanci, malo bolj desno tudi Snežnik. Lepo je! Po dveh urah pridemo do koče na Čemšeniški planini. Prijetna, z obvezno krušno pečjo, ki s svojo toploto govori zgodbe o zimi, s prijaznim osebjem, ki postreže z okusnimi jedmi in čajem, ki ni bil tisti »sa na avtomat«! Vračamo se po isti poti, dovolimo si več postankov za občudovanje okolice, detajlov…Bili smo trije, dobro smo se ujeli, tisti, ki so ostali doma jim je lahko žal.

Miro Četrtič

Debela peč (2014 m)

Foto: Franc Zakšek

Jezikova nedelja 2016

Razstavljenih je bilo 12 jezikov, v vsaki kategoriji po štirje.

Program je vodil Toni Petrovič.

Komisijo so sestavljali:      Marica Božočnik

                                          Irena Kožuh

                                         Lojz Štampfelj                                           

19. 12. 2015 smo uspešen vzpon na Šmarno goro popestrili še s sprehodom po prazničnem centru Ljubljane.

Prikaz poteka preureditve prostora, vgraditev in prvo kurjenje v kaminski peči.

V zadnjem mesecu smo na Bohorju zavihali rokave in sadovi dela so sedaj že vidni. Po zamenjavi strehe, smo v nedeljo, 4. 10 2015, izvedli številčno delovno akcijo, ki se jo je udeležilo 18 zagnanih. V nekaj urah smo posravili večino odpadnega materiala okoli koče, ostranili smo zarast okoli koče, pregledali vodovodno zajetje in opravili še nekaj manjših popravil.

Verjetno pa ste opazili tudi že, da nas ob planinskih poteh na Bohorju usmerjajo nove rdeče smerne table in tako bo obisk Bohorja prijaznejši tudi za tiste, ki jim naše poti še niso poznane. Za opravljeno delo so zaslužni markacisti našega društva.

V septembru 2015 so na strehi Planinske koče na Bohorju potekala dela z namenom celovite prenove strehe. Obstoječa streha je bila mestoma dotrajana in v preteklih letih že večkrat popravljana s strani članov društva. Z namenom odpraviti mesta, kjer je streha puščala in ob tem zagotoviti ustrezno izolativnost, ki je potrebna na objektih na višji nadmorski višini, je tako naša koča dobila novo preobleko v novi temnejši barvi.

11. 7. 2015 je PD Bohor organiziralo dvodnevno planinsko turo v Dolomite. Cilj pohoda je bila 3055m visoka gora, Lavallela. 27 planincev nas je menilo, da je ponovno  napočil čas, da zadihamo  zrak nad 3000 m. Ura je bila dve zjutraj, ko smo se odpeljali iz Senovega proti Italiji. Šofer  Bojan nas je varno in hitro pripeljal do cilja, na parkirišče pred kočo Rifugio Pederu,  kjer se začenja naravni park Fanes Sennes Prags. Koča Rifugio Pederu  se nahaja na višini 1548 metrov. Ob 8.30 uri smo začeli s pohodom. Smerokazi so nas usmerjali po pešpoti prot koči Rifugio Lavarella, kjer smo imeli prvi postanek. V nadaljevanju poti so se nam začeli odpirati vse lepši razgledi na okoliške vrhove. Po nekaj urah hoje smo prišli do sedla, kjer se nam je z desne priključila pot po dolini Val Medesc, mi pa smo nadaljevali rahlo levo za oznakami La Varella. Pot po meliščih nas je kmalu pripeljala do nekoliko strmejših pobočij. V nadaljevanju je postala pot zahtevnejša in je potekala po strmih zahodnih pobočjih gore. Pot ni zavarovana in zato smo morali biti precej previdni. Vzpon nam je vzel kar nekaj časa, zato postanek na vrhu ni bil dolg. Iz nahrbtnikov smo vzeli malico, pijačo, se fotografirali in nato po nekoliko lažji poti krenili nazaj proti izhodišču našega pohoda. Ob 20.30 uri nas je večina prišla nazaj do avtobusa. Bili smo utrujeni, a zadovoljni, da smo vsi uspeli osvojiti vrh. V bližnji vasici San Vigilio je mlajši del naše odprave postavil šotore in pripravil pravi piknik v naravi. Dobrote z žara so nas okrepčale, tako da smo hitro pozabili na napore tega dne. Naslednje jutro smo se vsi zadovoljni in z lepimi vtisi odpravili nazaj proti domu. Lahko izrečemo zahvalo in pohvalo za odlično vodeno in izvedeno planinsko turo (vodniki Klemen Hlebec, Gregor Umek in Damjan Omerzu). Mlada sekcija PD Bohor se je izkazala.

Ana Bogovič

Foto: Barbara Šoštar, Ana Bogovič in Damjan Omerzu

38. JEZIKOVA NEDELJA

Na lepo sončno nedeljo, 3. Maja 2015, se je na Bohorju odvijala tradicionalna 38. jezikova nedelja. Tekmovalo se je v treh kategorijah in sicer najdaljši, najtežji in najbolj izvirno aranžiran jezik. Tekmovanja se je udeležilo 16 jezikov, od tega 8 v kategoriji dolžine, 5 v kategoriji teže in 3 v izvirnosti aranžiranja.

Komisija v sestavi Kunej Daniel, Ivačič  Jože in Kunej Vesna so izmerili, stehtali in odločili zmagovalce v vseh treh kategorijah.

Najtežji jezik je prinesel g. Uduč Branko - 2302 g, drugi najtežji g. Požun Petr -  2163 g in tretji  g. Kozole Lado - 1594 g.

Najdaljši jezik v izmeri 705 mm je prinesel Klavžar Miran, drugi v dolžini 680 mm Drenovec Špela, prav tako tudi tretjega v dolžini 675 mm Drenovec Špela.

Komisija je tudi soglasno potrdila, da je najlepše aranžiran jezik prinesla  Magda Glas (Air Bohor), drugo mesto je prejela Mihaela Majcen (COCO CHANEL kolekcija), tretje pa Primož Klavžar (Torta za 38 Jezikovo nedeljo na Bohorju).

Senovo, 3. maj 2015                                                                                                                                                      

Izteka se peta sezona naših planinskih večerov, ki smo jih skupaj z
gosti ( predavatelji - našimi planinskimi prijatelji) obarvali popotniško,
prirodoslovno in predvsem planinsko.

V ponedeljek, 23. februarja, je bil naš gost Vinko Šeško iz PD Lisca Sevnica.
S pripovedjo ob predvajanju popotniških fotografij nam je predstavil Andaluzijo,
kot so jo doživeli sevniški Vandrovci na svojem lanskem vandranju po južni Španiji.
Ob zanimivi potopisni predstavitvi pa je imel Vinko za nas še eno presenečenje:  
razstavo njegovih čudovitih fotografij iz domačih krajev....
Vinko, hvala. Bil je res lep večer.

To pomlad nam je ostalo le še eno predavanje: v ponedeljek, 23. marca 2015
bomo z Dušanom Klenovškom iz Kozjanskega parka odšli v naravo.....

V ponedeljek, 24. novembra, smo pričeli novo sezono ponedeljkovih
planinskih in naravoslovnih predavanj.

Tokrat je bil naš gost Vinko Šeško iz PD Lisca Sevnica, ki je predstavil
planinarjenje in vandranje sevniških planincev po Srbiji v oktobru letos.
Poleg zanimivega predavanja ob projekciji njegovih čudovitih fotografij
nas je presenetil še z manjšo razstavo fotografij s tega potovanja.

Lep večer je bil. Vinko, hvala.

Pohod na Triglav je uspel, čeprav so se ga udeležili samo 4 pohodniki..
Iz Krme so šli na vrh in nazaj v Krmo - v enem dnevu. ČESTITAMO!

Sonja

Galerija fotografij z letošnjega pohoda Juriš na Bohor se začne na železniški postaji v Brestanici.
Tako se je včasih hodilo na Bohor: z vakom do Brestanice, potem pa peš do Senovega,
skozi Dovško in Srebotno proti Bohorju.

Letošnji Juriš na Bohor je na tak način začel eden izmed udeležencev pohoda, Pero Ribarič,
ki se je pripeljal z vlakom iz Celja in jo peš mahnil proti Senovem. No, pa se je za njim pripeljal Hinko in ustavil....
Pero je tudi avtor večine fotografij v tej galeriji.

Poleg Pera iz Celja smo imeli med pohodniki tudi tri goste iz Trebnjega
(oziroma štiri, če prištejemo še igrivo štirinožno Neli).

Sonja Kostevc

V soboto, 17. 5. 2014, sta Planinsko društvo Videm in Planinsko društvo Bohor organizirala skupni planinski izlet na Golico. Kljub slabi vremenski napovedi se je trideset najbolj vztrajnih planincev udeležilo čudovitega izleta v osrčje travnikov, poraslih z narcisami.

Z avtobusom smo se odpeljali v Javorniški Rovt, kjer smo najprej malicali nato pa začeli vzpon na vrh Golice. Nekaj narcis smo opazili že na travnikih okoli planinske koče, kmalu za tem smo zavili v gozd po katerem smo se vzpenjali  do pašnikov na Markljevem  rovtu in se v nadaljevanju povzpeli na Suho sedlo. Od tu se nam je pogled  razprostrl na strmi vzpon Male Golice, na levi strani so se v megli skrivali Julijci, na desno stran pa se nam je odprl pogled na Avstrijsko Koroško.

Po krajšem počitku smo začeli z vzponom na Malo Golico, kjer so nas vso pot spremljali prelepi travniki polni narcis. Nadaljevali smo na Krvavko in zaključili na vrhu zasnežene Golice, ki smo jo dosegli po skupno treh urah hoje. Hladen veter nas je hitro pregnal z vrha Golice proti Koči na Golici. Tu smo imeli kosilo ter daljši počitek. Sledil je spust v vas Planina pod Golico, kjer nas je čakal avtobus, s katerim smo se odpeljali nazaj v Krško.

Kljub temu, da so nam vremenoslovci napovedovali kar nekaj dežja, smo jo tokrat srečno odnesli. Na koncu nas je pozdravilo celo nekaj sončnih žarkov. Zadovoljni obrazi utrujenih planincev pa so kazali, da nam je planinski izlet zelo dobro uspel.

Anton Zakšek, vodja planinskega izleta

Čeprav je vremenska napoved za dobršen del Slovenije napovedovala kislo vreme, se je Koroška temu upirala. Kot pa smo kasneje spoznali, se je morala tudi Peca pokoriti rahlemu dežju, ki se je proti magični meji 2000 m spremenil v sneg. Skupaj z gosto meglo in vetrom je botroval, da smo svoj vzpon zaključili na Knipsovem sedlu ( 2012 m). Ampak ob primerni opremi in zdravi pameti je v hribih lahko varno in zabavno tudi ob takem vremenu. Skupaj nas je bilo 15 in smo za vzpon in sestop potrebovali približno 5 ur.
Damjan Omerzu, vodnik

Obhodnica Senovega

V nedeljo 13.10. se nas je trojica zbrala pred z meglo zastrtim gostiščem Senica. Prijazna lastnica nas je postregla z jutranjo kavico. Zatem smo se odpeljali proti izhodiščni točki. Tam so nas obsijali topli sončni žarki. V kombinaciji z jesensko obarvanim gozdom je bila to sanjska kombinacija. :)

Načrt poti je bil sledeč: slap Bojavnik- slap Ubijavnik- slap Bojanca, slap Pekel- partizanska tiskarna Franceta Prešerna- Grmada- Partizanska bolnica- Veliki Javornik- Mali Javornik- Skalica- Možnica- Veliki Koprivnik- koča na Bohorju- Špic hrib- Debeli vrh- Oslica- sv. Jošt- sv. Jakob na Šedmu- Čičov vrh- Armes- Senovo. 

Prvi del poti (do Grmade) im. Pot štirih slapov je bila skorajda neprehodna predvsem od Sobnika do slapu Bojanca. Pri tem je potrebno omeniti, da smo se na pot podali po deževnem tednu, tako da so narasli potočki otežili hojo čez njih. Prav tako pa je bilo spolzko na nekaterih strmih predelih poti. Nekaj veščin plezarije in orientacije so nam pomagale, da smo se le uspeli prebiti skozi podrto drevje in poti zarasle s trnovim robidovjem do zadnjega slapu Pekel in partizanske tiskarne F. Prešerna. Od tam nas je pot vodila po gozdni poti do Grmade, Partizanske bolnice, najvišjega vrha Bohorja -Velikega (1023m) in Malega Javornika ter najbolj zahodne točke Bohorja- Skalice (951m), od koder se je odprl razgled proti Sevnici, Kumu in Lisci. Zatem je sledila gozdna pot mimo Možnice, Velikega Koprivnika (984m) vse do koče na Bohorju, ki je bila razmeroma dobro markirana.

Na koči je ekipa pridobila nekaj "nove energije", tako in drugače :)
Pridružili so se nam še Marko, Bojan in Kristina.
Prva skupna točka je bila vrh Špic hriba. Grebenska pot mimo Debelega vrha (921m), mistične Oslice in vse do zaključka naše poti na Senovem je bila lahko prehodna, večinoma gozdna in makadamska.
Vmes smo se sladkali s svežimi jabolki, orehi in grozdjem, pri sv. Joštu pa so za razvedrilo poskrbeli zvedavi biki. Skoki čez pastirje, čez drn in strn... :) 
V mraku smo dosegli Čičov vrh in se spustili na Senovo. Na zadnji vrh in KT Armes (445m) smo s svetilkami prisopihali po 12 urah, 40km in 2000m višinske razlike.
O vremenu... nebeško je bilo. Razgledi vse do Kuma, Lisce, Pohorja, Boča in Donačke gore, Slemena in Trdinovega vrha. 
Zares pravljičen dan v jesenskih odtenkih...
Seveda vse skupaj ne bi bilo tako dobro "izmerjeno" brez prijatelja Boris-a, poznavalca in raziskovalca potk na Bohorju. Boris, hvala, ker si nam pokazal prave zaklade, ki jih skriva Bohor. Verjetno jih sama ne bi nikoli odkrila.

 Pia Peršič

Srebotnik stoji južno od Celja in je eden od štirih vrhov, visokih okoli 700 m. Gledano od Savinje se vrste: Grmada, Bavč, Srebotnik in Bojanski vrh. Sam vrh Srebotnika je priostren in na njem je prostora za nekaj več kot deset ljudi. Razgled z njega je najlepši takrat ko odpade listje.

Me smo se pripeljale z vlakom do Celja in nato šle peš skozi Osenco, pa mimo ribogojnice ter korakale vse doklej se nismo srečale z Barbarino potjo, ki pripelje iz Štor. Po tej poti smo šle do (severovzhodnega) odcepa za sam vrh. Od odcepa je bilo je strmo, da bolj skoraj ne bi moglo biti. Ampak Marjana je za menoj, ki sem šla prva, pobrala vse tiste jurčke, ki so na sliki. Tako smo prilezle na vrh, kjer smo se okrepčale in se po drugi (dobro zavarovani) poti spustile v smer juga. Ko smo prišle na gozdno cesto, smo zavile levo vse do križišča za Barbarino pot. Ta pot (ki so jo Štorjani uredili s pomočjo EU sredstev) nas je zelo navdušila in jo bomo še večkrat ponovili, kajti zelo je primerna tudi za druge cilje (Svetina, Celjska koča, Vipota, ...).  Ko smo se žejne znašle v zaselku Pečovje pa smo bile deležne prijazne besede in hladne studenčnice. Gospa je ponujala še marsikaj drugega, ampak je bila vročina prehuda, da bi si upale kaj več. Tu je bil nekoč rudnik, ki so ga zaprli leta 1925. Po izgledu stavb smo kar zavohale, da je bil tu nekoč rudnik. Ko smo po 20 minutah prispele v Štore, pa so nas razočarale Slovenske železnice, oz smo se razočarale same, ker smo pozabile, da je sobota in so vlaki bolj redki. Se je pa hitro našel taksist in nas je za 1 € po osebi odpeljal v Celje. Če bi kdo kdaj rabil njegovo uslugo na celjskem koncu, vam zaupamo GSM številko: 031 46 46 46. Skratka, konec dober - vse dobro.

Spet smo na skupnem avtobusu s Krčani. Nas je kar nekaj več od njih, saj računamo, da bomo danes dobili kar 2 žiga v obhodnico Križem-kražem.  Avtobus  zapustimo v Krašnji, da se bomo nanj povzpeli spet v Blagovici, ko se vrnemo z Golčaja. Ampak najprej na Limbarsko goro. Ne po nagelj, ta prireditev je že bila 31.marca. Morda pridemo tudi me kdaj po nagelj.

Pot je bila najprej močno strma, tako zelo strma, da nas je bilo strah kaj bo, če bo tako držala do vrha. Pa ni. Kaj kmalu se je unesla in po lepih predelih, od koder so bili enkratni razgledi, smo prispeli do vrha. Tam stoji cerkev in planinski dom, nižje so lepe kmetije. Vse lepo obdelano in slikovito, slikovito. Pravijo, da je bila Kugyjeva mati doma z Limbarske gore. Ko je odšla služit v Trst,  je tam spoznala svojega moža in eto ga na - dr. Julius Kugy je tudi naše gore list. Sedaj pa nam je bolj jasno zakaj je tako ljubil naše gore. Mi jih tudi! 

Po okrepčilu pri prijazni oskrbnici s odpravimo v uro oddaljen Golčaj. Tam naletimo na obnovljeno cerkev sv. Neže in dve kamniti ruševini - baje nekdaj farovž in vinska klet. Od tu je še pol ure zelo strme poti do Blagovice in nato z avtobusom na Trojane, na krofe.

V soboto, 8. junija 2013, je PD Bohor Senovo že 12. leto zapored organiziralo planinski pohod Juriš na Bohor v okviru programa prireditev v počastitev občinskega praznika. Letošnji pohod je bil uvrščen tudi v program 2. posavskega festivala pohodov, ki poteka v maju in juniju.

Senovski knapi so nedvomno pustili močan pečat v zgodovini Senovega in občine Krško, zato smo letošnji pohod povezali s spomini na  knapovske čase.Pohodniki so se zbrali ob 8. uri zjutraj pred staro rudniško upravo na Senovem, kjer sta jih pozdravila predstavnik občine Krške, Rafko Jurečič, in predsednik PD Bohor Senovo, Hinko Uršič.

S Senovega so krenili skozi Belo po stari knapovski poti na Reštanj, kjer je bila druga kontrolna točka pohoda (prva je bila na izhodišču pohoda). Anton Petrovič jih je povabil v nekdanji rudniški  »mašinhaus«, jim predstavil zbrane rudarske eksponate in opisal zgodovino rudnika ter delo in življenje knapov.

Pohod se je nadaljeval z Reštanja skozi Graben na Jevšo, kjer je bila pri spomeniku padlim partizanom 3. kontrolna točka. Pohodniki so na kontrolni kartonček  prejeli tretji žig, pa tudi malo okrepčila, seveda. Pred njimi je bil še zadnji del poti: pod Oslico do Brsta in pod Debelim hribom, čez Škofov travnik, do planinske koče.

Lep sončen dan, praznično vzdušje, v pomladno cvetje odeti suhi travniki okrog Jevše, prijetna domačnost bohorskih gozdov, predvsem pa dobro razpoloženje pohodnikov  - le kaj bi še hoteli več!

Naslednje leto gremo spet, vendar po neki drugi poti. Naši »juriši« so organizirani vsako leto po drugi poti, da pohodnikom omogočimo spoznati tudi manj znane predele Bohorja – po manj znanih poteh, ki pohodnike  vedno pripeljejo do koče, kjer se pohod zaključi. Pridružite se nam, veseli bomo vaše družbe.

Komisija pod budnim očesom publike  je ocenila jezike, rezultati so bili sledeči:

Teža jezika

1. Branko Uduč (1,844 kg)
2. Cveto Jeler (1,780 kg)
3. Tadej Rezec (1,702 kg)
4. Lidija Čebular (1,068 kg)

Dolžina jezika

1. Primož Kožar (739 mm)
2. Špela Klavžar (711 mm)
3. Ksenija Gorjup (706 mm)
4. Špela Derstvenšek (640 mm)

Aranžma jezika

1. Marta Glas
2. Zvone Majcen

Pripravil: Damjan Omerzu

Rekli so, da bi šli po dolini Glinščice. Ni mi bilo jasno, kje bi naj to bilo. O eni Glinščici se mi je nekaj svitalo, da je pri Ljubljani, izvira pod Toškim čelom in ob obilnem dežju povzroča sitnosti. Da pa bi bila tam neka dolina vredna ogleda, to pa ne. V vabilu se je še zapisalo nekaj o Goriško-Notranjskem-Snežniškem hribovju...upsss. Šele po iskanju po atlasu sem prišel na čisto, da je to vendar pri Trstu in da tisto ni nobeno Goriško-Notranjsko hribovje, temveč je to Kras. Še vedno. Glinščica je pa rečica, ki izvira pri Klancu pri Kozini in se izliva v Tržaški zaliv. Dolga je samo dvanajst kilometrov, ki je na svoji poti slikovito oblikovala kraški svet. So pa ljudje s pridom izkoriščali to vodno silo in na njej postavljali mline. Danes jih ni  več. Samo razvaline pričajo o tem. Pa smo šli. Dvajset ali nekaj takega. Mali avtobus. Avtocesto zapustimo pri Kozini, skozi Bazovico v dolino proti Trstu. V vasi Boljunec nas osem izstopi. Ostali gredo nazaj, pod kraški rob. Gredo plezat. Ferata. Ni mi se dalo v to verzijo. Tudi nisem bil prepričan, če mi je dolgi zimski spanec pustil dovolj moči, da bi zmogel tisto lazenje po strmi ferati.

Kot povedano. Osem se nas je odločilo, da si v miru in lagodno ogledamo dolino. Skozi Boljunec se napotimo proti Gornjemu Koncu. Po deseti minutah že kar planinska koča-Premuda. Zaprto. Odprejo šele čez eno uro. Ne čakamo. Gremo in že so markacije, table, pot je široka, kamnita, soteska se že vidi. Tik ob poti so vidni ostanki starorimskega akvadukta. Iz tega hribovja so v tistih časih speljali vodo vse do Trsta. Pot le počasi leze navkreber. Le do cerkvice Marija na Pečeh, smo malce zagrizli v kolena. Sama cerkev nič posebnega, posebna je le lokacija. Kot nekakšen krokar čepi na eni skali. Ima pa svojo zgodovino. Legenda pravi, da jo je dal postaviti Karel Veliki z namenom, da bi bil to njegov kraj zadnjega počitka. Prvi zapiski o njej sami pa imajo letnico 1330. Je tudi božja pot. Veliki grešniki naj bi za pokoro bosi morali iz mesta do te cerkve. Po kamenju dvanajst kilometrov

Od cerkve vodi markirana pot na vrh hriba, ki nudi, baje, lep razgled na morje, Trst. Mi se za to varianto nismo odločili. Spustili smo se nazaj na prvotno pot in sledili oznakam za Botač. Občudujemo slap Supet, ki v štiridesetmetrskem padcu izginja v globel. Botač je gruča hiš stisnjeni v grapi tik ob vodi. Človek se sprašuje, kaj je ljudi gnalo, da so šli živet tja v tisto grapo. Danes ni tam nič. Razen gostilne. Osebje prijetno, govorijo po naše. Malce naprej je meja, meja ki to več ni. O desnem bregu Glinščice se vračamo. Nekaj časa po cesti Botač-Hrvati, eno etažo višje do kolesarko sprehajalne poti. Dejansko je to opuščena trasa železniške proge Kozina-Trst. Železnica sama je bila odprta leta 1887 z namenom, da bi oživili tovorni promet. So pa to novost s pridom uporabljali kmetje, ki so vozili  svoje pridelke v Trst. Progo so leta 1958 ukinili. Danes pa po njej uživajo ljubitelji narave. Mi smo tudi.

Povzpeli smo še do Razgledišča pri Jezeru. Pogled po dolini, v daljavi morje, Trst. Malce je mrčasto, sonca ni, pa vseeno uživamo. Nekaj fotk in v dolino proti Boljuncu. Ustavimo se še na Razgledišču pri Zabrežcu, da še iz tiste perspektive pogledamo po dolini, hiše Gornjega Konca so čisto pod nami. Sam spust v dolino je dokaj strm in kamnit. Pa zmoremo. Smo vajeni tudi kaj hujšega. Nič. Kakšne štiri ure smo rabili, da smo prehodili to dolino. Bilo je prijetno, nekako pomirjajoče je vsa tista okolica delovala na nas. Kako so se imali tisti iz ferate pa ne vem. Nič kaj se niso hvalili. Verjamem, da ni bilo lahko...

Kam pa prihodnjič?

                                                                                          Miro Četrtič

Vse lahko vzdržiš, vse lahko prestaneš,
če je ob tebi prijatelj in ti pomaga,
pa če ne stori nič drugega,
kot da te brez besed drži za roko.

S to mislijo je predsednik delovnega predsedstva, Miro Mikeln,
pričel redni letni zbor članov PD Bohor Senovo;
v koči na Bohorju, v soboto, 16. marca 2013.

Živimo v času, ki nam nudi le malo iskrenosti in prijateljstva,
vendar če le kje, potem iskreno prijateljstvo najdemo med planinci.
To se je potrdilo tudi na našem zboru članov, ki so se ga udeležili
številni prijatelji iz zasavskih in posavskih planinskih društev.
Hvala vsem, ki ste bili to popoldne z nami.

Na startu pohoda se je prijavilo 185 pohodnikov; ocenjujemo, da jih je okrog 40 - 50 šlo mimo vpisa.

Sneg je ponovno presenetil. Lojz in Branko s 4 prijatelji so prvi gazili pot, tako da ni bilo problemov na poti.

S Senovega sta zjutraj odpeljala v Kozje dva avtobusa, po eden pa še iz Litije in Šempetra. Z Bohorja
je ob 14. uri  manjši avtobus odpeljal do Senovega pohodnike, ki so to želeli. 

TD Kozje je za štartnino 5,00 EUR nudilo: medeno srce, krof, obesek za ključe,
med potjo na Vetrniku pa še čaj, kuhano vino in pekovsko pecivo.

Na svidenje prihodnje leto - na 20. Valentinovem pohodu.

Marija Krušič

Začeli smo s tretjo sezono planinskih potopisnih večerov.
Miro in Boris sta nas navdušila z zanimivo, slikovito, hudomušno predstavitvijo UGANDE.

Uganda.

Dežela tam ob ekvatorju.
Je drugačna od do sedaj videnih.
Zelena, hribovita, z nešteto na roke prekopanimi polji.
V treh tedni guncanja po, večinoma, razdrapanih poteh,
smo začutili njen utrip, videli lepote parkov, blišč in bedo mest,
način življenja navadni ljudi.

Po večletnih vojnah, klanju, se Uganda postavlja na svoje noge.
Da bo spet to, kot so nekoč o njej angleški gospodarji rekli -
biser v njihovi kolonialni kroni.

Zmrznjen sendvič na Snežniku

Po vseh križih in težavah z letošnjimi planinskimi izleti, smo se na koncu sezone le našli. Ni bilo več izgovorov na slabo vreme, ob nujnih opravilih se je končno našel čas tudi zase. Tudi cilj je bil kar mikaven. Snežnik. Hrib tam doli proti jugu, viden tudi z Bohorja, pa tudi niže, zato to ni tako daleč, smo si mislili. Ni bilo ravno tako. Kot rečeno. Zbrali smo se v polnem številu, za tisti mali avtobus sicer, pa vendarle. Stara klapa, izkušeni planinci. Mladcev kakor to ne zanima. Škoda. Točni kot vedno, se odpeljemo v siv, novembrski dan. Večina dremucka na ozkih, neudobnih sedežih, le oni na »galeriji«(ne vsi), že živahno komentirajo, z opazkami spodbujajo one v »parterju«. Se pa ne dajo. Nemo zrejo skozi okno, v barve, ki letijo mimo. Znana cesta, znana pokrajina, pa vedno se kaj novega najde. Narava v svojem preoblačenju ima vedno kaj pokazat. Tu in tam se le slišijo mrmrajoči glasovi: se zdi, kot bi molili. Do Loma je tako. Čas je za čaj, kofe, kakšen krofek, pa tudi WC. Na polico poležen krožniček, žvenketajo kovanci: za tiste z malo daljšim ( menda obuvalom), ja treba dati dva eura, tisti z malo krajšim, samo petdeset centov. Da, krožnik je bil, v glavnem, poln kovancev po dva eura-hehe.

Postojna nas je pričakala v soncu. Sivina, nizka oblačnost ostajata zadaj, na planoti Javornikov, Trnovskega gozda. Travniki so bili sivi od mraza, luže po poteh so dajale leden odsev. Vasi so drugačne, značilne hiše brez  napuščev stisnjene na kup, ni več kričečih fasad.

Na Sviščake pridemo, ko je sonce že kar visoko. Hišice, v stilu« Janka in Metke«, razmetane med smrečjem imajo okna zaprta s polknami. Zdi se, kot da spijo. Nikjer nikogar. Nikjer nikogar tudi v planinskem domu. Zaradi dopusta zaprto. Nič čajčka, nič kofetka. No, tudi koča na vrhu je zaprta. To zvemo šele tam na parkir placu, ko z rukzaki na hrbtu nestrpno čakamo, da se zapodimo v hrib. Malce pisano smo pogledali, a smo vseeno šli. Sprva v gruči, potem v koloni, ki se skozi porjavel gozd trga. Tu in tam je videti bele zaplate ivja, ki je poleglo po tleh. Ravno toliko, da naredi eno sproščenost, mirnost. V dveh urcah smo na vrhu. Lepo je. Sonce, vidi se daleč naokoli. Ni najbolj čisto, pa vendarle: Kvarner, Nanos, Triglav, proti severu neko hribovje, ki ga nekako ne moremo z imenom določit. Je pa tudi veter. Mrzel. Vleče tam od Učke. Ja, potrebne so kape, rokavice, kapuce. Koča seveda zaprta. Nekateri bi radi pomalicali. Pač, šika se, ko prideš na vrh, malicaš in pika. Iščejo zavetje med skalami zadaj za kočo, zdrknejo v neko čumnato ob koči, stojijo tesno eden za drugim, ter malicajo. Bertl je ostal zunaj. Za eno skalo drži v roki lepo filan sendvič in se priduša: »Klinc, saj ga ne morem grist, saj mi je sendvič zmrznil, kar led leti stran« in se reži na vsa usta.

Tako je to bilo na vrhu Snežnika, ko smo kot nekakšni pingvini skakljali okoli koče.. Kakšne četrt ure, potem nazaj v dolino. Malce se razgledamo, poslikamo in že hitimo nazaj v zavetje gozda. Kljub temu, da smo ostali brez čajčka, šnopčka in jote se je v skupini slišalo: »Lepo je bilo«!

Miro Četrtič

Izredno nizka temperatura, ki je trajala kar nekaj dni , prenizka snežna odeja 
ter preplitvo vkopana vodovodna cev so v februarju letos  povzročili zamrznitev
celotne vodovodne napeljave od zajetja pod Koprivnikom do vodohrana nad kočo.
Kočo so  z vodo oskrbeli senovski gasilci.

Takoj, ko je zima popustila, so Branko, Ivo in Boštjan preuredili samo zajetje
ter vkopali vodovodno cev pod cesto. Večji del popravila  je bilo sicer možno
opraviti s strojem, vendar je bilo zaradi razmočenega terena tako strojno kot
ročno delo precej zahtevno..

Nekaj deset metrov cevi ob Petrovi skali do vodohrana je bilo treba vkopati ročno.
Pa so se neko četrtkovo popoldne konec junija  "fantje" iz PD Bohor zbrali
na "delovni akciji" ter s krampi in lopatami  cev  vkopali .

Sanacija vodovodne napeljave je bila zaključena 10. julija, ko sta  bila z dodatno betonsko
zaščito oba vodohrana zavarovana pred vdorom umazanije.